Včeraj, danes, jutri

Joj, tale post je pa popravljanje dolga za nazaj in s tem pranje slabe vesti. Med vsemi testi sem fotografsko malo zanemaril 'tet mrzle vode' in zato sem jih na ponovitvi kar pošteno slišal. Grk Michalis, ki poskus vodi, je še mlad, ampak vseeno hoče že sedaj postati zvezda, zato me je prosil, naj ga mednje s pomočjo svojega velebranega bloga skujem jaz. Zato torej še enkrat kratek opis poskusa, če ga je kdo morda spustil, kar pa je težko verjetno:).Gre za merjenje temperature na vsakem nožnem prstu posebej, da pa stvar ni tako preprosta kot je slišati, pa so ti mali, bogi prstki oziroma kar noga od kolena navzdol potopljeni v sod z ledeno mrzlo vodo 8 stopinj – test traja pol ure. Btw, Kamniška Bistrica na izviru ima toliko, vanjo pa sem se vrgel samo enkrat, pa še takrat je bila v riti doza n-tih perčkov in maratonskega nogometa. Kakorkoli, bodoči grški znanstvenik Michalis zna stvar še zakomplicirati, zato so prstki za rajcing prej pet minut potunkani v prijetno ogreti vodi 35 stopinj. Da ne bo slučajno pomote, test se izvaja na obeh nogah. Ok, Michalis, moja vest je oprana, ti se pa pripravi na kak klic visoke družbe – jebiga, zdaj si v eliti. Joj, da ne bo še ene zamere, ta luštna zraven je pa njegova tajnica Mojca.

Zdaj pa malo resnejše stvari: projekt Bed rest se počasi zaključuje, tako da je okrog mene vsak dan več 'tahodečih', katerim se bom oz. za tiste, ki tole berete po 9.30 uri, sem se pridružil tudi jaz. Juhuhu... Zaenkrat kaže, da prve korake vsi preživljajo brez večjih problemov, zato se tudi sam ne bojim, da bi se moral 'na novo učit hoditi', kot je bilo pred začetkom projekta slišati od marsikaterega 'poznavalca'. Torej, jutri small step for mankind, but giant leap for Jurij, v sliki in besedi pa vse kmalu na teh straneh.

Spodaj pa fotkice s testiranje v mrzli vodi:

Bed rest goes to Ljubljana

Evo, spet sem se malo poigral z Windows Movie Maker – jem in sestavil kratko reportažico tripa v Ljubljano z večinoma mojega zornega kota. Tja in nazaj nas je v treh dneh ležečke prepeljala vrla Slovenska vojska in to v vojaških reševalnih vozilih. Hehe, vožnja in celoten izlet sta bila izvrstna, saj je bil po tolikem času na istem placu ta premik pravi dogodek v mestu Gogi. Na Inštitutu Jožef Štefan smo imeli še enkrat preizkus v dekompresijski komori, ki sem ga že prvič opisoval TUKAJ, zato ga bom zdaj samo v par besedah obnovil. Gre za preiskavo ožilja in krvnega pretoka pri različnem tlaku, ki se v sedmih korakih stopnjuje v komori. Ker je tlak v komori višji od zunanjega, gre kri iz telesa v nogo, ki je zunaj komore, občutek v njej pa na koncu podoben eni veliki napihnjeni nogi. Ker sva bila z Žigo pridna, sva po opravljenem testu v kompletu z jogurtom zaslužila eno tapravo, nebolniško, polnomastno, s smrdljivo čebulo napolnjeno ter ravno prav zapečeno pljeskavico šiptarskega porekla. Mnjam, mnjam, mnjam... hvala Igor!

Two days to go...

Prispevek na portalu vest.si

Danes bom kratek, objavljam samo povezavo na portal vest.si, kjer je prispevek, posnet včeraj dopoldne na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani. Kako pa je to zgledalo z moje perspektive, pa kmalu na teh straneh... Torej, prispevek TUKAJ!

Dobro jutro, foto jutro

No, naj namesto besed tokrat malo več povedo fotkice, ki so nastale včeraj dopoldne. Po enem dobrem tednu, ko se je odvalil znameniti vročinski val, sem se spet spravil ven in se po konstantni enaindvajsetstopinjski klimi spet malo nadihal svežega zraka, zraven pa še parkrat pritisnil na fotkiča. Seveda brez brhke asistentke tudi pri tem ne gre...

Tekmovanje malo drugače

Jp, tole bi lahko bilo nadaljevanje prejšnjega posta oz. vsaj tematika je ista – torej, zabijanje časa. Če je bil prejšnjič produkt dokaj zanimiv in viden širši množici, je bilo zadnje zabijanje bolj bizarne narave, produkt pa zanimiv samo in zgolj eni osebi - bodočemu specialistu za ledvice, simpatičnemu doktorju Giancarlu. Šlo je namreč za produkt v tekočem stanju oz. tekočem scanju, hehe. Že tretjo nedeljo se je trojica v sobi 6 pomerila v opravilu, ki je nujno in potrebno vsakodnevno, včasih bolj, včasih pač manj pogosto. Prvo nedeljo pred tedni se je stvar začela spontano, bolj za šalo, in tudi epilog je bil v takem duhu, da smo si zapomnili le mojo zmago, ne pa tudi količine nascanega materiala. Naslednji teden je Jure zaradi 'zaposlenosti' na terasi na vse skupaj pozabil, tako da sva v boju sodelovala le jaz in Boris, boj pa je bil napet skorajda do zadnje kapljice. Naj povem še, da se urin vsak dan preliva v kanistrčke, zbira pa se v časovnem razponu 24-ih ur, od cca. osmih zjutraj naprej. Aja, torej v drugem poskusu sem uspel pridelati 5,6 litra, Boris pa 5,4, juhuhu, 2:0:0 zame. No, smo že pri tretji nedelji, ki pa je bila polna preobratov. Po napadalnem začetku naju z Borisom je Jure pil kot nor, scal pa nič oz. tolk malo, da sva ga šišala za liter že ob enajstih dopoldne. Njegova reakcija: eee, bela zastavica. Ok, enega sem se znebil, vztrajnejši ostaja. Ura odbije dve popoldne, pri obeh pa polni dve kantici, kar je bilo skoraj toliko kot prejšnji teden v celem dnevu. Po nadaljevanju tekme in prekomernem nacejanju z vodo in čajem se nama za trenutek zazdi, da početje ni ravno najbolj smiselno, ampak, jebi ga, idemo dalje. Boris v poznem popoldnevu požene na polno, tako da me dobesedno naščije že za slab liter. 'Ej, Boris, ti si kr mal bolj na izi vzem, itak te ne morem več ujeti...' Hehehehe, Boris ugrizne v vabo, Jurij med njegovo nedejavnostjo napade s polno močjo. Po napetem nadaljevanju je pri obeh poln tudi tretji bidonček, zato mora Giancarlo odpreti nov zaboj, eee, tokrat z rdečimi kanglicami – spooky, manjka samo še napis 'danger'. Dan se prevesi v noč, zato boj postane še bolj negotov, saj je treba biti pozoren, kdaj sosed 'neki dela pod kovtrom'. Ampak, kaj že pravijo športniki – ne obremenjuj se s tekmecem, kajneda? Torej, kaj je prinesla noč??? Hja, rdeče kangle so stvar naredile napeto kot struna, saj je neprosojna plastika skrivala odgovor o zmagovalcu, ki so ga potem razkrili šele uradni Giancarlovi rezultati. Rezultat: izenačeno, količina pa reci in piši 11,3 litra iz vsake pipe!!!

Komentarji:
Giancarlo, Italy: 'Do it twice, your kidney down!'

Roger, Sweden: 'O my God, you are like a horse!'

Jurij & Boris, Slovenia: 'Don't try this at home!'

Aja, a sem že povedal, da sem za scalne dosežke zaslužil 2,3 evra??? Pa naj še kdo reče, da se ni splačalo...

Zabijanje časa

Juhuhu, še okroglih 14 dni ležanja, kar pomeni, da se dvignem na moje lastne nogice točno v sredo, 1. avgusta leta gospodovega 2007. Ker je treba tukaj tako ali drugače ubiti čas, se z veseljem lotevam stvari, za katere doma zmanjka časa ali se zdijo v tistem trenutku pač nekoristne oz. služijo za izogib kakšnemu bolj potrebnemu opravilu. Torej branje časopisov, revij, internet, gledanje filmov ipd. je bolj kot ne vsak dan na sporedu, v zadnjih dneh pa sem se lotil še zlaganja kratkih posnetkov, ki so spontano nastajali med ležanjem, v filmček. Nekaj pametnega je ratalo, dalo bi se še marsikaj popraviti, ampak je totalno preveč dela s premikanjem vseh frameov, večji problem pa je zaradi premalo RAM-a še štekanje kompjuterja. Torej, par evrčkov bo treba naložit v tole škatlo, ko pridem domov.

Naj zdaj omenim še našo pridno študentko Heleno, ki skrbi za nas kot za majhne otroke. Ostali pomagači so prav tako pridni, ampak ona si zasluži prvo mesto, s tem pa omembo na mojem, velebranem blogu, hehe... Aha, pa še njena mama je baje fanica mojega bloga, zato ji posebej sporočam - gospa 'odhelenemama', Helenca res obvlada stvar!

Ok, želim uspešen ogled filmčka... Po ogledu pa le brž obvestite Okorna, ah, kaj Okorna, Tarantina, da prihaja konkurenca.

Obiski: vsak dan ves dan, oddelek B1, soba 6, astronavt E6

Walk & don't walk

Ljubčki in ljubice moje, dva dni nazaj, točneje v soboto ob 21.30, se je moje garanje prevesilo v drugo polovico, kar pomeni, da je do konca še okrog 400 ur ležanja. V stilu vojakov bo treba za odštevanje dnevov začeti delati križce na koledarju, morda v stilu zapornikov celo kako zarezo na steni. Ups, rajš ne, tukaj ne bojo preveč veseli...

Dve noči nazaj se mi je ponoči kar dogajal... skorajda nočne more. Hmm, le o čem bi lahko sanjal, da me kar mal trenalo, se najbrž sprašujete... Ne, niso prišli po mene zombiji, strahovi ali kakršnekoli druge pošasti, ampak sem v sanjah.... eee, hodil. Ne zares, tako kot Boris zares govori, ampak sem res samo sanjal. Imel naj bi prost vikend, ki sem ga izkoristil za 'odhod' domov, torej s posteljo vred. Prvi del sanj sem s posteljo pod sabo normalno šetkal oz. se vozil po svojem domačem okolišu, potem pa kar naenkrat panika... aaaa, fuck, hodim, kje je moj delovni krevet??? Zagledal sem ga par metrov stran, ampak je bila že jeba, ker sem vedel, da je šla raziskava že v maloro. Uf, ko sem se zbudil, sem bil varno in trdno ne z nogami na trdnih tleh, ampak s telesom na svoji postelji. Ljubo doma kdor ga imaJ.

Obiski: vsak dan ves dan, vabljeni!!! Oddelek B1, soba 6, astronavt E6

Malo o tem in onem

Tako, izkusili in navadili smo se počasi že na vse dobre in slabe strani, ki jih prenaša ležanje, tako da zadnje dni vse bolj kot ne poteka po rutini, ki si jo 'prosto po prešernu' določamo sami. Dnevi presenetljivo minevajo kar hitro, čeprav se dejansko ne počne nič pametnega. Naša soba se nekako drži še najbolj 'oldschool' navad, tako da jaz in Jure po zajtrku na svežem zraku terase prebereva vse možne časopise, po kosilu pa z vrlimi študenti in drugim cimrom Borisom vsake toliko časa odigramo še kakšno 'uno tapravo' igrico s figuricami in kockami. Če pogledamo ostale člane, so v glavnem cele dneve zaprti v sobah, po možnosti s spuščenimi ruletami in prižgano lučjo, na monitorju pa igro preko mreže, ki zaposli telo in duha. Ok, tudi to je pač zadeva, ki je doma ob vsakdanjem življenjskem ritmu ne moreš početi, in zakaj ne bi tega izkoristil tukaj... pa še evrčki letijo, hehe.

Od petka naprej se je stanje spet umirilo, prej so potekale biopsije, zato je bila prisotna celotna mednarodna zasedba. Veseli nas predvsem prisotnost brhkih Italijančic, ki nam lepšajo že tako lep pogled na morje, če so pa zraven na ograjo naslonjene še tri dobre riti, je pa pogled še toliko slajši. Malo bolj sva se poštekala s Saro, pod katere belo zdravniško haljo se skriva črna rockerska duša in soliden glasbeni okus. Vrnejo se ponovno pred koncem ležanja, pri tretji biopsiji. Ja, druga biopsija je potekala podobno kot prva, le da sem sam poseg čutil bolj kot v prvem poskusu. Jorg je najprej zajel samo delček maščovja, potem pa šele v dveh poskusih odškrtnil zadostno količino mišice.

Po enotedenskem ležanju je tehtanje pokazalo, da sem se zredil kot prasec. No, za pol kilograma pa res. Naslednje tehtanje v sredo, po 14 dneh ležanja, bo pokazalo nekoliko bolj natančen trend teže, tako da se bo potem ponovno uravnal moj jedilnik. Hrana je načeloma še vedno kar okusna, malo pa smo naveličani skoraj vsak dan goveje juhe. Vsake toliko celo presenetijo s kakšno slaščico, ki gre kljub temu, da nisem nek ljubitelj sladkega, kar hitro v rit.

Za jutranji pogovor vsak dan poskrbi Boris s svojim nočnim govorjenjem med spanjem. Poleg drugih skrivnosti nama je že zaupal, da je 'jemu eno lubico pa jemu eno kravico', ostalo je bolj kot ne v idrijski hebrejščini, ki je še nisva čisto dešifrirala. Zgovoren je vsako noč, tako da bo v treh tednih tudi še za to čas.

Za fotkanje ta perspektiva na žalost ni najbolj ugodna, tako da fotogalerije ni, Italijančice na tisočinen način pa niso za javnost, hehe...

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Dezinformacijski hemoglobin in Pop tv

Ta teden se je po nekaj mirnejših dneh spet začela biopsija, ki sem jo opisoval že v enem prejšnjih postov. Danes sta bila 'razrezana' moja dva cimra, jutri pa se del stegenske mišice poslovi od mene. Če bo bolečina oz. občutek tak kot prejšnjič, z veseljem podpišem. Predvčerajšnjim je baje Petra stvar zelo bolela, ampak po razlagah zdravnikov naj bi to bilo zaradi nekoliko več maščobe, ki je na njegovi mišici in pod kožo. Upam, da mi bo moja atletska postava v prid služila tudi jutri, hehe... Sem se pa že skoraj mal veselil, da mi ne bo treba na biopsijo. Popoldne je sestra z zaskrbljenim obrazom prišla do mene in me vprašala, če imam mogoče probleme z ledvicami, če jih ima kdo od staršev, itd... B? Le zakaj naenkrat neka panika? Šlo se je za to, da sem imel v krvi premalo hemoglobina, ki služi vezavi kisika in razporeditvi le-tega po celotnem telesu, ker pa je jutri pred biopsijo na sporedu še infuzija aminokisline, bi bila stvar nekoliko tvegana, saj bi se z redčenjem krvi količina hemoglobina še dodatno zmanjšala. No, po dodatnem odvzemu krvi so ugotovili, da se je količina stabilizirala in z vrednosti 126 narasla na 141, kar je popolnoma normalna raven. Možno je, da je do napake prišlo pri sami analizi, ali pa kri pri prejšnjem odvzemu ni bila pravilno razporejena po telesu in so pač nabasali na 'napačno'. Eee, torej, biopsija čaka name, jaz čakam na biopsijo. Aja, baje se pa primanjkanje hemoglobina vidi tudi v blatu, kot lepo rečemo, a ne. Zato me je sestra še vprašala, če je imelo blato kak poseben vonj. Rekel sem 'eh, drek je drek, smrdi vsak'. Z odgovorom ni bila zadovoljna, zato je sestra Olivera nadaljevala po domače 'e, to je res, ampak, a je bil kak tak ubitaćan vonj?'

Če dodam še en razmislek o prispevku na Pop tv... V prispevku je bilo rečeno, da smo preiskovanci stari med 19 in 25 let, kar niti slučajno ne drži, saj jaz starina nikakor ne spadam v to mejo. Rečeno je bilo tudi, da ob ležanju lahko manjše gibe delamo le z rokami. E, če bi bilo to res, bi za 2000 evrov težko našli deset budal, ki bi 24 ur na dan mirovali. Najbrž tudi za 10000 evrov ne bi zdržal, saj to praktično ni mogoče in bi moral bit za to dobesedno privezan na posteljo. Sicer ne vem, kje so se informacije spremenile, ali je bil napačen že sam vir informacij ali so zamutili kasneje novinarji, in niti ne mislim, da bi bilo treba kaj naknadno preverjati, saj to ni nobena delikatna tema. Hočem reči samo to, da kako hitro pride do dezinformacij že pri temah, pri katerih sploh ni namena kaj prikriti, kaj šele pri tistih, kjer je to prvinski namen. Potem pa naj te še kdo prepriča s stavkom: 'Ej, sej sem na televiziji vidu!' Ja, in???

Novih fotk ni kaj dosti, ker so glavne zanimivosti v glavnem mimo, vsaj prvič. Vmes se bo zagotovo še kakšna najdla, mogoče pade jutri kakšna med biopsijo. Nasvidenje do prihodnjič pa vabljeni na obisk.

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Sranje in ostale cvetke

Če začnem kar takoj tam, kjer sem vas pustil čakati pri zadnji objavi. Eee, srati prav nič ni luštno... Če je doma odlično, na navadnem sekretu kjerkoli že pa vsaj dobro, je ocena tega neizogibnega opravila v ležečem položaju komajda zadostna.... pa najsi bo to trda kača ali v vse smeri razpuščen 'reklc'. Logično, oblika wc-ja je tukaj podolgovata in ne boste verjeli, wc je enako tuš. Torej sam ritual zgleda tako, da se s postelje prevališ na nekakšno plastično mizo z luknjami na površini in se stuširaš, če pa je bil prvotni namen obiska olajšanje, se pa najprej pokakaš in nato stuširaš. Pod rit si pač prej porineš posebno kahlico, ki je najbolj podobna nekakšni smetišnici s pokrovom, opraviš svoje in pokrito pustiš na robu tuš kreveta. Ocena po prvem opravilu bi bila celo nezadostna, saj je driska kar špricala po celi postelji, potem je pa zmanjkalo še vode.... eee, saj ne. Pač pa itak vsakič pogruntaš kako nadgradnjo sistema, da je vse skupaj lažje. Big brother je prisoten tudi tam, ampak na eno oko miži, če ga ne zdražiš. Tja se postavi samo navaden digitalni fotoaparat, ki snema v višini, kjer bi te bratovo oko videlo le v primeru, če bi se dvignil.

Dnevi so zdaj v času ležanja nekoliko bolj enolični kot prej, da pa nam ni preveč dolgčas, se pa sem ter tja še vedno najde kak poskus, ki ga je treba opraviti. Vsake dva dni nas čaka večanje pristiska v improvizirani škatli, iz katere se z navadnim sesalcem za prah izsesa zrak. Test sam po sebi ne pomeni kakega novega raziskovanja, je le priprava za ponovni pregled v komori na Inštitutu Jožef Štefan, ki nas čaka nekje v prihodnjih tednih. Še en test, ki smo ga opravili v ležečem položaju, pa je bil namakanje noge v vodi; najprej pet minut v prijetno topli s 25 ºC, potem pa aaaaaaaa, pol ure v vodi z 8 ºC. Prvih pet minut v mrzli vodi sem imel namen nogo potegniti ven in vse skupaj poslati v tri materne, ker zadeva res boli. Ko je par minut mimo, se noga 'navadi' na novo temperaturo in nekako kar pozabiš, da jo imaš notri. Ok, občutek resda tudi potem ni najbolj briljanten, je pa več kot vzdržno. Med poskusom se meri temperatura na vsakem nožnem prstu posebej, celotna telesna temperatura, krvni pritisk in pa srčni utrip. Grrr, test je potekal na obeh nogah...

Zdaj malo več časa prebijemo na terasi, kjer je super razgled na morje. Zjutraj nas vrli študentje zapeljejo tja, kjer v miru lahko prebereš vse dnevne časopise in v prijetnem ambientu do 12.00 počakaš na kosilo. Spodaj se šetkajo zaljubljeni pavi, po zraku pa letajo galebi... juhu, kot na dopustu na morju.

Vzadnjih dneh smo izkusili tudi jebeno življenje superzvezdnikov, hehe... Kamere povsod, fotoaparati tudi. Prišli so nas posnet za večerna poročila na POP TV (začetek prispevka pri 34min in 22sek) in nacionalko (?) in pofotkat za neko lokalno revijo. Joj, moram počasi nehati, kliče Spielberg, pol pa na obisk prideta še Angelina pa Pitt z mulci...

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)