Bed rest

Bed rest outro

2007-08-06T09:27:00.000+02:00

Tako, dragi prijatelji, znanci in ostali blogerski friki... tako kot je na svetu vsaka stvar minljiva, je prišel tudi čas za moj zadnji post na temo bed resta. Ta trenutek po tipkovnici udriham že iz domačega naslonjača, seveda v sedečem položaju, hehe. Kot sem dejal že zadnjič, bom tokrat podal neko zaključno misel, ki se je skozi celoten proces testiranja in ležanja gojila v meni. Ta je kljub temu, da nisem dobro vedel, v kaj se spuščam, na vseh ravneh zgolj pozitivna.

Samo ležanje ni predstavljalo prav velikega problema, čeprav je treba doma zaradi bolečin v hrbtu svojo rit pred tv-jem premakniti že po nekaj minutah. Neverjetno, toda resnično se telo v nekaj dneh totalno prilagodi novemu položaju, zato v naslednjih dneh lahko brez problema v enem položaju zdržiš tudi več ur. Ovira ni bila niti psihološka komponenta, po kateri me sprašuje največ ljudi. Če greš v to stvar, moraš biti pač vnaprej pripravljen, da si te ljudje podajajo sem ter tja, vendar s pravim pristopom osebja nimaš niti najmanjšega občutka manjvrednosti in njihove nadrejenosti. To velja za vse vpletene, torej raziskovalce, študente pomočnike, študente raziskovalce, fizioterapevtke, medicinske sestre,... Razumljivo v tem času pridejo tudi trenutki, ko interes za vse nekoliko pade in se ti za vse že sladko jebe, toda biznis je biznis in treba je pač potrpeti. Taka občutja so bila zelo kratkotrajna, treba si je pomagati z rekviziti, ki so takrat na voljo (internet, tv, glasba, film,...), s tekom in nogometom pač v teh trenutkih ne gre:).

Da v času ležanja ni ravno najbolj hudo dokazuje tudi primer, ko preiskovanca dve uri po vstajenju, torej ko je že free as a bird – vsaj na ožjem območju bolnišnice, najdeš v enakem položaju kot med ležanjem, saj je bilo treba dokončati misijo v zadnji sobi računalniškega špila. Jap, in tudi kakšna račka se je napolnila med 'svobodo'.

V nekaj dneh svobode so občutki v telesu čiso normalni, nekaj bolečin je edino še v gležnjih, ki jih malo šponajo ahilove tetive. Ampak verjamem, da se bo tudi to v kratkem času, seveda s pomočjo lažjih športnih aktivnosti, uredilo. Seveda bo treba nabrati tudi nekaj kondicije, ki se je v času ležanja izničila.

Naslednji torek nas celotno ekipo čaka še skupno druženje na pikniku, kjer se bodo morda določene vezi še poglobile, morda pa že sklepale pogodbe za Bedrest 2008. Juhuhu...

Pričujoči blog je upravičil moja pričakovanja, saj mi je čas s prelivanjem besed iz moje glave v virtualni prostor skrajšal marsikatero urico, upam pa, da ste tudi bralci izvedeli kakšno zanimivost, ki je kljub poplavi takšnih in drugačnih medijev ne zaslediš ravno vsak dan. Hvala torej za virtualno družbo in lep pozdrav.

Prvi koraki

2007-08-02T07:09:00.000+02:00

Evo, počasi se pišejo tudi zadnje vrstice bloga, ki je bil ustvarjen z namenom, da sproti obveščam vse prijatelje, znance in novega vedenja željne neznance o avanturi, ki sem si jo zadal pred nekaj meseci – projekt Bed rest. Včeraj dopoldne ob 9.30 je bil torej storjen moj prvi korak po neprekinjenem 35-dnevnem ležanju v pravem pomenu besede, torej brez polsedenja in pretiranega naprezanja. Že jutro je bilo v pričakovanju omenjenega koraka nekoliko nervozno, saj tudi sam kljub pričevanju štirih že hodečih nisem imel nekega občutka, kaj naj sploh pričakujem. Ja, jebiga, prvič sem ležal toliko časa:).

Ceremonija samega vstajanja se je začela že nekaj minut čez deveto dopoldne, ko so me odpeljali v laboratorij, kjer so se že prej večinoma vse stvari odvijale. Sledilo je desetminutno ležanje in koncentriranje, zraven tega pa meritve vseh pomembnih telesnih parametrov. Da je stvar resna in blizu koncu, me je spomnilo zadnje desetsekundno odštevanje, ki je oznanjalo čas do dejanske postavitve na noge, takoj za tem pa 'ok Jurij, stand up'. Jao meni jao, gremo... Prvi dotik s tlemi je bil popolnoma tuj, vendar že naslednji trenutek bolj prijazen. Aja, ko vstaneš, ne hodiš takoj, ampak se za deset minut postaviš ob steno in poskušaš loviti ravnotežje, o katerem 35 dni ni bilo ne duha ne sluha. Ob stanju ob steni je pričakovati več simptomov, kot so npr. dvojni vid, vrtoglavica, zamegljenost, tresenje, hladen pot, mravljinci, itd... Sam sem ob prvih trenutkih doživel mravljince na podplatih, tresenje nog, ki jih je bilo težko kontrolirati, in pa hladen pot na dlaneh.. Ker je bilo v glavi popolnoma vse v redu, torej nobenih meglic, je bilo nekoliko lažje. Hmm, če povem po pravici, sem si potihoma celo želel videti dvojno, saj bi v kompletu s tem dobil dvojno Mojco in dvojno Saro – eee, nič od tega. Vstajanje in samo stanje ni v nobenem trenutku prepuščeno naključju in podvrženo potencialni nesreči, saj je bil tik zraven mene Igor, kateremu sem vsakih nekaj trenutkov podajal svoje občutke.

Po desetih minutah je bilo to torej to, za kar smo se borili 35 dni, hehe. Čez dan sem že veselo šetkal po bolnišnici, ampak noge seveda še niso take, kot bi morale biti. Gležnji so še malo togi in negibljivi, kar bi po moje lahko primerjal z odstranitvijo mavca, ki pa ga – potrkam na svojo trdo betico – v življenju še nisem imel. Tudi v mišicah so še bolečine, podobne rahlemu 'musklfiberju', ahilova tetiva je malo kratka, tudi ravnotežje še včasih ubere svojo pot... Že nekaj ur po ponovnem vstajenju so me čakali ponovno testi, včeraj konkretno sobno kolo, ki pa ga ne bom ponovno opisoval.

V dnevu, dveh torej podam še zadnje občutke o celotnem projektu, potem pa se bo naše nekajtedensko druženje na tem blogu končalo. Morda ne za vedno, v pripravi je namreč Bedrest 2008:)!

Ožičevanje

Nadzorna ekipa

Koncentracija pred velikim korakom

3...2...1...go Jurij

Jao meni

Jao jao meni

Prvi trenutek na planetu Zemlja

Začetek tresenja nog in potenja rok

Deset minut se počasi izteka

Včeraj, danes, jutri

2007-07-31T22:57:00.000+02:00

Joj, tale post je pa popravljanje dolga za nazaj in s tem pranje slabe vesti. Med vsemi testi sem fotografsko malo zanemaril 'tet mrzle vode' in zato sem jih na ponovitvi kar pošteno slišal. Grk Michalis, ki poskus vodi, je še mlad, ampak vseeno hoče že sedaj postati zvezda, zato me je prosil, naj ga mednje s pomočjo svojega velebranega bloga skujem jaz. Zato torej še enkrat kratek opis poskusa, če ga je kdo morda spustil, kar pa je težko verjetno:).Gre za merjenje temperature na vsakem nožnem prstu posebej, da pa stvar ni tako preprosta kot je slišati, pa so ti mali, bogi prstki oziroma kar noga od kolena navzdol potopljeni v sod z ledeno mrzlo vodo 8 stopinj – test traja pol ure. Btw, Kamniška Bistrica na izviru ima toliko, vanjo pa sem se vrgel samo enkrat, pa še takrat je bila v riti doza n-tih perčkov in maratonskega nogometa. Kakorkoli, bodoči grški znanstvenik Michalis zna stvar še zakomplicirati, zato so prstki za rajcing prej pet minut potunkani v prijetno ogreti vodi 35 stopinj. Da ne bo slučajno pomote, test se izvaja na obeh nogah. Ok, Michalis, moja vest je oprana, ti se pa pripravi na kak klic visoke družbe – jebiga, zdaj si v eliti. Joj, da ne bo še ene zamere, ta luštna zraven je pa njegova tajnica Mojca.

Zdaj pa malo resnejše stvari: projekt Bed rest se počasi zaključuje, tako da je okrog mene vsak dan več 'tahodečih', katerim se bom oz. za tiste, ki tole berete po 9.30 uri, sem se pridružil tudi jaz. Juhuhu... Zaenkrat kaže, da prve korake vsi preživljajo brez večjih problemov, zato se tudi sam ne bojim, da bi se moral 'na novo učit hoditi', kot je bilo pred začetkom projekta slišati od marsikaterega 'poznavalca'. Torej, jutri small step for mankind, but giant leap for Jurij, v sliki in besedi pa vse kmalu na teh straneh.

Spodaj pa fotkice s testiranje v mrzli vodi:

Žrtev Jurij

No comment

Eksekutor Michalis

Tajnica Mojca

Mojca čoha

Mojca grize

Bed rest goes to Ljubljana

2007-07-29T23:55:00.000+02:00

Evo, spet sem se malo poigral z Windows Movie Maker – jem in sestavil kratko reportažico tripa v Ljubljano z večinoma mojega zornega kota. Tja in nazaj nas je v treh dneh ležečke prepeljala vrla Slovenska vojska in to v vojaških reševalnih vozilih. Hehe, vožnja in celoten izlet sta bila izvrstna, saj je bil po tolikem času na istem placu ta premik pravi dogodek v mestu Gogi. Na Inštitutu Jožef Štefan smo imeli še enkrat preizkus v dekompresijski komori, ki sem ga že prvič opisoval TUKAJ, zato ga bom zdaj samo v par besedah obnovil. Gre za preiskavo ožilja in krvnega pretoka pri različnem tlaku, ki se v sedmih korakih stopnjuje v komori. Ker je tlak v komori višji od zunanjega, gre kri iz telesa v nogo, ki je zunaj komore, občutek v njej pa na koncu podoben eni veliki napihnjeni nogi. Ker sva bila z Žigo pridna, sva po opravljenem testu v kompletu z jogurtom zaslužila eno tapravo, nebolniško, polnomastno, s smrdljivo čebulo napolnjeno ter ravno prav zapečeno pljeskavico šiptarskega porekla. Mnjam, mnjam, mnjam... hvala Igor!

Two days to go...

Prispevek na portalu vest.si

2007-07-28T20:46:00.000+02:00

Danes bom kratek, objavljam samo povezavo na portal vest.si, kjer je prispevek, posnet včeraj dopoldne na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani. Kako pa je to zgledalo z moje perspektive, pa kmalu na teh straneh... Torej, prispevek TUKAJ!

Dobro jutro, foto jutro

2007-07-25T22:46:00.000+02:00

No, naj namesto besed tokrat malo več povedo fotkice, ki so nastale včeraj dopoldne. Po enem dobrem tednu, ko se je odvalil znameniti vročinski val, sem se spet spravil ven in se po konstantni enaindvajsetstopinjski klimi spet malo nadihal svežega zraka, zraven pa še parkrat pritisnil na fotkiča. Seveda brez brhke asistentke tudi pri tem ne gre...

Grizli Adams self-portret

Jure in njegov prijatelj

Garanje na največji vročini

Nogice tu...

...in najlepše nogice Valdoltre tam

Lastnica zgornjih nog, sestra in foto-asistentka vse v eni osebi...teratatata Helena

V bedu in badu???

Špijunsko orodje... gledam tja, vidim drugam

Obvezno astronavtsko čtivo

Joooj, kje je že to...?

Tekmovanje malo drugače

2007-07-23T22:05:00.000+02:00

Jp, tole bi lahko bilo nadaljevanje prejšnjega posta oz. vsaj tematika je ista – torej, zabijanje časa. Če je bil prejšnjič produkt dokaj zanimiv in viden širši množici, je bilo zadnje zabijanje bolj bizarne narave, produkt pa zanimiv samo in zgolj eni osebi - bodočemu specialistu za ledvice, simpatičnemu doktorju Giancarlu. Šlo je namreč za produkt v tekočem stanju oz. tekočem scanju, hehe. Že tretjo nedeljo se je trojica v sobi 6 pomerila v opravilu, ki je nujno in potrebno vsakodnevno, včasih bolj, včasih pač manj pogosto. Prvo nedeljo pred tedni se je stvar začela spontano, bolj za šalo, in tudi epilog je bil v takem duhu, da smo si zapomnili le mojo zmago, ne pa tudi količine nascanega materiala. Naslednji teden je Jure zaradi 'zaposlenosti' na terasi na vse skupaj pozabil, tako da sva v boju sodelovala le jaz in Boris, boj pa je bil napet skorajda do zadnje kapljice. Naj povem še, da se urin vsak dan preliva v kanistrčke, zbira pa se v časovnem razponu 24-ih ur, od cca. osmih zjutraj naprej. Aja, torej v drugem poskusu sem uspel pridelati 5,6 litra, Boris pa 5,4, juhuhu, 2:0:0 zame. No, smo že pri tretji nedelji, ki pa je bila polna preobratov. Po napadalnem začetku naju z Borisom je Jure pil kot nor, scal pa nič oz. tolk malo, da sva ga šišala za liter že ob enajstih dopoldne. Njegova reakcija: eee, bela zastavica. Ok, enega sem se znebil, vztrajnejši ostaja. Ura odbije dve popoldne, pri obeh pa polni dve kantici, kar je bilo skoraj toliko kot prejšnji teden v celem dnevu. Po nadaljevanju tekme in prekomernem nacejanju z vodo in čajem se nama za trenutek zazdi, da početje ni ravno najbolj smiselno, ampak, jebi ga, idemo dalje. Boris v poznem popoldnevu požene na polno, tako da me dobesedno naščije že za slab liter. 'Ej, Boris, ti si kr mal bolj na izi vzem, itak te ne morem več ujeti...' Hehehehe, Boris ugrizne v vabo, Jurij med njegovo nedejavnostjo napade s polno močjo. Po napetem nadaljevanju je pri obeh poln tudi tretji bidonček, zato mora Giancarlo odpreti nov zaboj, eee, tokrat z rdečimi kanglicami – spooky, manjka samo še napis 'danger'. Dan se prevesi v noč, zato boj postane še bolj negotov, saj je treba biti pozoren, kdaj sosed 'neki dela pod kovtrom'. Ampak, kaj že pravijo športniki – ne obremenjuj se s tekmecem, kajneda? Torej, kaj je prinesla noč??? Hja, rdeče kangle so stvar naredile napeto kot struna, saj je neprosojna plastika skrivala odgovor o zmagovalcu, ki so ga potem razkrili šele uradni Giancarlovi rezultati. Rezultat: izenačeno, količina pa reci in piši 11,3 litra iz vsake pipe!!!

Komentarji:
Giancarlo, Italy: 'Do it twice, your kidney down!'

Roger, Sweden: 'O my God, you are like a horse!'

Jurij & Boris, Slovenia: 'Don't try this at home!'

Aja, a sem že povedal, da sem za scalne dosežke zaslužil 2,3 evra??? Pa naj še kdo reče, da se ni splačalo...

Zabijanje časa

2007-07-18T21:09:00.000+02:00

Juhuhu, še okroglih 14 dni ležanja, kar pomeni, da se dvignem na moje lastne nogice točno v sredo, 1. avgusta leta gospodovega 2007. Ker je treba tukaj tako ali drugače ubiti čas, se z veseljem lotevam stvari, za katere doma zmanjka časa ali se zdijo v tistem trenutku pač nekoristne oz. služijo za izogib kakšnemu bolj potrebnemu opravilu. Torej branje časopisov, revij, internet, gledanje filmov ipd. je bolj kot ne vsak dan na sporedu, v zadnjih dneh pa sem se lotil še zlaganja kratkih posnetkov, ki so spontano nastajali med ležanjem, v filmček. Nekaj pametnega je ratalo, dalo bi se še marsikaj popraviti, ampak je totalno preveč dela s premikanjem vseh frameov, večji problem pa je zaradi premalo RAM-a še štekanje kompjuterja. Torej, par evrčkov bo treba naložit v tole škatlo, ko pridem domov.

Naj zdaj omenim še našo pridno študentko Heleno, ki skrbi za nas kot za majhne otroke. Ostali pomagači so prav tako pridni, ampak ona si zasluži prvo mesto, s tem pa omembo na mojem, velebranem blogu, hehe... Aha, pa še njena mama je baje fanica mojega bloga, zato ji posebej sporočam - gospa 'odhelenemama', Helenca res obvlada stvar!

Ok, želim uspešen ogled filmčka... Po ogledu pa le brž obvestite Okorna, ah, kaj Okorna, Tarantina, da prihaja konkurenca.

Obiski: vsak dan ves dan, oddelek B1, soba 6, astronavt E6

Walk & don't walk

2007-07-16T16:41:00.000+02:00

Ljubčki in ljubice moje, dva dni nazaj, točneje v soboto ob 21.30, se je moje garanje prevesilo v drugo polovico, kar pomeni, da je do konca še okrog 400 ur ležanja. V stilu vojakov bo treba za odštevanje dnevov začeti delati križce na koledarju, morda v stilu zapornikov celo kako zarezo na steni. Ups, rajš ne, tukaj ne bojo preveč veseli...

Dve noči nazaj se mi je ponoči kar dogajal... skorajda nočne more. Hmm, le o čem bi lahko sanjal, da me kar mal trenalo, se najbrž sprašujete... Ne, niso prišli po mene zombiji, strahovi ali kakršnekoli druge pošasti, ampak sem v sanjah.... eee, hodil. Ne zares, tako kot Boris zares govori, ampak sem res samo sanjal. Imel naj bi prost vikend, ki sem ga izkoristil za 'odhod' domov, torej s posteljo vred. Prvi del sanj sem s posteljo pod sabo normalno šetkal oz. se vozil po svojem domačem okolišu, potem pa kar naenkrat panika... aaaa, fuck, hodim, kje je moj delovni krevet??? Zagledal sem ga par metrov stran, ampak je bila že jeba, ker sem vedel, da je šla raziskava že v maloro. Uf, ko sem se zbudil, sem bil varno in trdno ne z nogami na trdnih tleh, ampak s telesom na svoji postelji. Ljubo doma kdor ga imaJ.

Obiski: vsak dan ves dan, vabljeni!!! Oddelek B1, soba 6, astronavt E6

Malo o tem in onem

2007-07-09T15:58:00.000+02:00

Tako, izkusili in navadili smo se počasi že na vse dobre in slabe strani, ki jih prenaša ležanje, tako da zadnje dni vse bolj kot ne poteka po rutini, ki si jo 'prosto po prešernu' določamo sami. Dnevi presenetljivo minevajo kar hitro, čeprav se dejansko ne počne nič pametnega. Naša soba se nekako drži še najbolj 'oldschool' navad, tako da jaz in Jure po zajtrku na svežem zraku terase prebereva vse možne časopise, po kosilu pa z vrlimi študenti in drugim cimrom Borisom vsake toliko časa odigramo še kakšno 'uno tapravo' igrico s figuricami in kockami. Če pogledamo ostale člane, so v glavnem cele dneve zaprti v sobah, po možnosti s spuščenimi ruletami in prižgano lučjo, na monitorju pa igro preko mreže, ki zaposli telo in duha. Ok, tudi to je pač zadeva, ki je doma ob vsakdanjem življenjskem ritmu ne moreš početi, in zakaj ne bi tega izkoristil tukaj... pa še evrčki letijo, hehe.

Od petka naprej se je stanje spet umirilo, prej so potekale biopsije, zato je bila prisotna celotna mednarodna zasedba. Veseli nas predvsem prisotnost brhkih Italijančic, ki nam lepšajo že tako lep pogled na morje, če so pa zraven na ograjo naslonjene še tri dobre riti, je pa pogled še toliko slajši. Malo bolj sva se poštekala s Saro, pod katere belo zdravniško haljo se skriva črna rockerska duša in soliden glasbeni okus. Vrnejo se ponovno pred koncem ležanja, pri tretji biopsiji. Ja, druga biopsija je potekala podobno kot prva, le da sem sam poseg čutil bolj kot v prvem poskusu. Jorg je najprej zajel samo delček maščovja, potem pa šele v dveh poskusih odškrtnil zadostno količino mišice.

Po enotedenskem ležanju je tehtanje pokazalo, da sem se zredil kot prasec. No, za pol kilograma pa res. Naslednje tehtanje v sredo, po 14 dneh ležanja, bo pokazalo nekoliko bolj natančen trend teže, tako da se bo potem ponovno uravnal moj jedilnik. Hrana je načeloma še vedno kar okusna, malo pa smo naveličani skoraj vsak dan goveje juhe. Vsake toliko celo presenetijo s kakšno slaščico, ki gre kljub temu, da nisem nek ljubitelj sladkega, kar hitro v rit.

Za jutranji pogovor vsak dan poskrbi Boris s svojim nočnim govorjenjem med spanjem. Poleg drugih skrivnosti nama je že zaupal, da je 'jemu eno lubico pa jemu eno kravico', ostalo je bolj kot ne v idrijski hebrejščini, ki je še nisva čisto dešifrirala. Zgovoren je vsako noč, tako da bo v treh tednih tudi še za to čas.

Za fotkanje ta perspektiva na žalost ni najbolj ugodna, tako da fotogalerije ni, Italijančice na tisočinen način pa niso za javnost, hehe...

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Dezinformacijski hemoglobin in Pop tv

2007-07-03T20:27:00.000+02:00

Ta teden se je po nekaj mirnejših dneh spet začela biopsija, ki sem jo opisoval že v enem prejšnjih postov. Danes sta bila 'razrezana' moja dva cimra, jutri pa se del stegenske mišice poslovi od mene. Če bo bolečina oz. občutek tak kot prejšnjič, z veseljem podpišem. Predvčerajšnjim je baje Petra stvar zelo bolela, ampak po razlagah zdravnikov naj bi to bilo zaradi nekoliko več maščobe, ki je na njegovi mišici in pod kožo. Upam, da mi bo moja atletska postava v prid služila tudi jutri, hehe... Sem se pa že skoraj mal veselil, da mi ne bo treba na biopsijo. Popoldne je sestra z zaskrbljenim obrazom prišla do mene in me vprašala, če imam mogoče probleme z ledvicami, če jih ima kdo od staršev, itd... B? Le zakaj naenkrat neka panika? Šlo se je za to, da sem imel v krvi premalo hemoglobina, ki služi vezavi kisika in razporeditvi le-tega po celotnem telesu, ker pa je jutri pred biopsijo na sporedu še infuzija aminokisline, bi bila stvar nekoliko tvegana, saj bi se z redčenjem krvi količina hemoglobina še dodatno zmanjšala. No, po dodatnem odvzemu krvi so ugotovili, da se je količina stabilizirala in z vrednosti 126 narasla na 141, kar je popolnoma normalna raven. Možno je, da je do napake prišlo pri sami analizi, ali pa kri pri prejšnjem odvzemu ni bila pravilno razporejena po telesu in so pač nabasali na 'napačno'. Eee, torej, biopsija čaka name, jaz čakam na biopsijo. Aja, baje se pa primanjkanje hemoglobina vidi tudi v blatu, kot lepo rečemo, a ne. Zato me je sestra še vprašala, če je imelo blato kak poseben vonj. Rekel sem 'eh, drek je drek, smrdi vsak'. Z odgovorom ni bila zadovoljna, zato je sestra Olivera nadaljevala po domače 'e, to je res, ampak, a je bil kak tak ubitaćan vonj?'

Če dodam še en razmislek o prispevku na Pop tv... V prispevku je bilo rečeno, da smo preiskovanci stari med 19 in 25 let, kar niti slučajno ne drži, saj jaz starina nikakor ne spadam v to mejo. Rečeno je bilo tudi, da ob ležanju lahko manjše gibe delamo le z rokami. E, če bi bilo to res, bi za 2000 evrov težko našli deset budal, ki bi 24 ur na dan mirovali. Najbrž tudi za 10000 evrov ne bi zdržal, saj to praktično ni mogoče in bi moral bit za to dobesedno privezan na posteljo. Sicer ne vem, kje so se informacije spremenile, ali je bil napačen že sam vir informacij ali so zamutili kasneje novinarji, in niti ne mislim, da bi bilo treba kaj naknadno preverjati, saj to ni nobena delikatna tema. Hočem reči samo to, da kako hitro pride do dezinformacij že pri temah, pri katerih sploh ni namena kaj prikriti, kaj šele pri tistih, kjer je to prvinski namen. Potem pa naj te še kdo prepriča s stavkom: 'Ej, sej sem na televiziji vidu!' Ja, in???

Novih fotk ni kaj dosti, ker so glavne zanimivosti v glavnem mimo, vsaj prvič. Vmes se bo zagotovo še kakšna najdla, mogoče pade jutri kakšna med biopsijo. Nasvidenje do prihodnjič pa vabljeni na obisk.

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Sranje in ostale cvetke

2007-07-01T17:24:00.000+02:00

Če začnem kar takoj tam, kjer sem vas pustil čakati pri zadnji objavi. Eee, srati prav nič ni luštno... Če je doma odlično, na navadnem sekretu kjerkoli že pa vsaj dobro, je ocena tega neizogibnega opravila v ležečem položaju komajda zadostna.... pa najsi bo to trda kača ali v vse smeri razpuščen 'reklc'. Logično, oblika wc-ja je tukaj podolgovata in ne boste verjeli, wc je enako tuš. Torej sam ritual zgleda tako, da se s postelje prevališ na nekakšno plastično mizo z luknjami na površini in se stuširaš, če pa je bil prvotni namen obiska olajšanje, se pa najprej pokakaš in nato stuširaš. Pod rit si pač prej porineš posebno kahlico, ki je najbolj podobna nekakšni smetišnici s pokrovom, opraviš svoje in pokrito pustiš na robu tuš kreveta. Ocena po prvem opravilu bi bila celo nezadostna, saj je driska kar špricala po celi postelji, potem je pa zmanjkalo še vode.... eee, saj ne. Pač pa itak vsakič pogruntaš kako nadgradnjo sistema, da je vse skupaj lažje. Big brother je prisoten tudi tam, ampak na eno oko miži, če ga ne zdražiš. Tja se postavi samo navaden digitalni fotoaparat, ki snema v višini, kjer bi te bratovo oko videlo le v primeru, če bi se dvignil.

Dnevi so zdaj v času ležanja nekoliko bolj enolični kot prej, da pa nam ni preveč dolgčas, se pa sem ter tja še vedno najde kak poskus, ki ga je treba opraviti. Vsake dva dni nas čaka večanje pristiska v improvizirani škatli, iz katere se z navadnim sesalcem za prah izsesa zrak. Test sam po sebi ne pomeni kakega novega raziskovanja, je le priprava za ponovni pregled v komori na Inštitutu Jožef Štefan, ki nas čaka nekje v prihodnjih tednih. Še en test, ki smo ga opravili v ležečem položaju, pa je bil namakanje noge v vodi; najprej pet minut v prijetno topli s 25 ºC, potem pa aaaaaaaa, pol ure v vodi z 8 ºC. Prvih pet minut v mrzli vodi sem imel namen nogo potegniti ven in vse skupaj poslati v tri materne, ker zadeva res boli. Ko je par minut mimo, se noga 'navadi' na novo temperaturo in nekako kar pozabiš, da jo imaš notri. Ok, občutek resda tudi potem ni najbolj briljanten, je pa več kot vzdržno. Med poskusom se meri temperatura na vsakem nožnem prstu posebej, celotna telesna temperatura, krvni pritisk in pa srčni utrip. Grrr, test je potekal na obeh nogah...

Zdaj malo več časa prebijemo na terasi, kjer je super razgled na morje. Zjutraj nas vrli študentje zapeljejo tja, kjer v miru lahko prebereš vse dnevne časopise in v prijetnem ambientu do 12.00 počakaš na kosilo. Spodaj se šetkajo zaljubljeni pavi, po zraku pa letajo galebi... juhu, kot na dopustu na morju.

Vzadnjih dneh smo izkusili tudi jebeno življenje superzvezdnikov, hehe... Kamere povsod, fotoaparati tudi. Prišli so nas posnet za večerna poročila na POP TV (začetek prispevka pri 34min in 22sek) in nacionalko (?) in pofotkat za neko lokalno revijo. Joj, moram počasi nehati, kliče Spielberg, pol pa na obisk prideta še Angelina pa Pitt z mulci...

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Še nekaj fotkic od vsepovsod TUKAJ!

Bed rest begins

2007-06-28T21:00:00.000+02:00

No, prvi dan počitnic v leže je za mano. Zdaj me namesto vprašanja 'kaj delaš' vsi sprašujejo, 'kako je kaj ležati'. Začetni občutki so čisto normalni, boli me še nič, kljub temu, da je prvih 35 ur že za mano. Hehe, sem rekel, da je treba sem priti z dobro podlago in prej dobro doma povadit... Ni tolk hudo, ker se itak lahko ves čas premikaš na vse strani in vse položaje, paziti pa je treba na par stvari. Noge so lahko upognjene le, ko si na boku oz. vsaj malo na stranskem položaju, ne smeš pa jih krčiti pri ležanju na hrbtu. Seveda je prepovedano dvigovanje telesa, lahko dvigneš le glavo do nekje položaja višje blazine. Z rokami pa je največ svobode, v zraku so lahko kakorkoli, ne smejo pa biti pod nivojem jogija, torej da kri ne teče nižje od srca.

Verjetno se sprašujete tudi, kaj za vraga lahko počneš 24 ur na dan, da le-ta mine. Proti pričakovanjem se sploh nič ne vleče, se kar vedno najde kaj za delat , no ja... 'delat'. V sobi smo trije, tako da med sabo meljemo zadeve, poleg nas sta pa zraven še dva študenta oz. študentka (juhu Helenca), ki sta zadolžena za nadzor in pomoč, kot je podajanje daljinca, praznenje prijateljice račke, postrežba kosila premiki na teraso,... v glavnem pedenanje vse povprek, kar nam srce poželi. Itak se pa že zjutraj začne đumbus, ko sestre še pred sedmo začnejo z merjenjem pritiska in temperature ter občasno odvzemom krvi. Da pa je mera polna, je treba vsakodnevno oddati tudi urin (queen of the urin) in slino, jaaaa, na vsake toliko časa nam v potrebo preiskav odrežejo tudi šopek las.

Še nič nisem napisal o prehrani, zato torej še malček o tem. Pred samim ležanjem smo dobivali kar solidne porcije, te pa so se z ležanjem zmanjšale. Za vsakega izmed nas je hranilna vrednot obrokov skozi cel dan posebej izračunana, in sicer po formuli, katere rezultat je število kilokalorij, ki bi jih potreboval, če bi ves dan počival, vendar ne bi spal. To je Harris – Bewedictova formula: REE (Reisting Energy Expenditure) = 66,47 + 13,75 * teža (kg) + 5,003 * višina (cm) – 6,78 * starost (leta), kar za mene osebno znese 1503 kcal / dan, čemur dodajo še 30% (torej 'bazalni metabolizem' + 30%). Ker sem izmed vseh najlažji, poleg tega pa še najstarejši, je razultat tega, da dobim najmanj in sem na koncu tudi najbolj lačen. Eee, niti ni tako. Res sem od doma navajen, da pojem vola in pol, ampak tukaj vidiš, da hrana dostikrat pride za tabo in te nasiti nekaj časa kasneje. Količinska in hranilna kontrola hrane je pa seveda potrebna, saj bi nekontrolirano hranjenje hitro pustilo posledice, ki bi jih bilo treba po izhodu odpraviti. Za predstavo uravnotežene prehrane prilagam jedilnik prvega tedna:

Četrtek, 21.06.2007
K: goveja juha, pečen krompir, polpeta, mešana solata
V: rižota s svinjskim mesom

Petek, 22.06.
Z: maslo, med, čaj
K; goveja juha, gresna polenta, goveji zrezek, paradižnikova solata
V: zelenjavna juha, štrudl

Sobota, 23.06.
Z: pašteta, kruh, čaj
K: goveja juha, riž, piščanec v zelenjavni omaki
V: pire, polpet, korenje priloga

Nedelja, 24.06.
Z: maslo, marmelada, kruh 2x, čaj
K: goveja juha, puranji zrezek, pečen krompir, kumarična priloga, paradižnikova solata
V. mortadela, sir, sadni jogurt, jabolko, kruh 2x

Ponedeljek, 25.06.
Z: sirni namaz, kruh 2x, čaj
K: juha z gresom, goveji zrezek v omaki, cvetača, pire krompir, zelena solata, rolada
V: makaroni z govedino, zeljnata solata

Torek, 26.06.
Z. pašteta, kruh 2x, čaj
K: juha, polpet, pire, sladko zelje
Z: polenta, golaž, zelnata solata

Sreda, 27.06.
Z: sir, kruh 2x, jabolko 2x, bela kava
K: enolončnica s klobaso, kruh 2x, breskev, čokoladni navihanček
V: piščančje bedro, testenine, zelena solata

Četrtek, 28.06.
Z: salama, kruh 2x, kivi, bela kava
K: goveja juha, pečen krompir, tople kumare, pečenka, paradižnikova solata, banana
V: rižota z zelenjavo in mesom, zelena solata, kruh 1x, pomaranča

Hrana je v nasprotju s splošnim mnenjem o neokussni bolnišnični hrani zelo okusna in dobro pripravljena. Pogrešam malo več kruha, ki ga doma jem skoraj zraven vsega (ja, tudi zraven makaronov), mogoče kaj za pomočit (majonezica, ajvar,...), no, pa tudi namočil bi kaj, ampak o tem ne bi, hehe...

V naslednih trenutkih sprobam še krevet-tuš, počas bo pa treba tud na wc, eee..... srati. Niti ne vem, kako bo to zgledalo, zato se pripravite na to napeto branje v naslednjem postu!

Fotk tokrat ni, naredim en izborček do naslednjič.

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Zadnji test pred počitkom

2007-06-27T18:19:00.000+02:00

Evo, včeraj ( 26.06.) sem imel zadnji test pred ležanjem. Desno nogo so mi vpeli v nek železni nastavek, ki je bil seveda povezan na računalnik (hee, če tukaj kaj ni povezano na računalnik, potem tega ni). Na tiste križce, ki jih imam zacahnjene na nogi od prejšnjih meritev, so mi namestili elektrode, skozi katere je bil kasneje spuščen el. tok oz. dražljaj za sprožitev mišice. Najprej smo s povečevanjem toka ugotovili prag bolečine, nato pa z njim stumulirali stegensko mišico oz. mišice na njej. Prvič se je tok pet sekund vzpenjal do maksimuma in nato padel nazaj na ničlo, drugič pa je tok rastel do maksimuma petnajst sekund in bil konstantnen eno minuto. Ker je bila poleg toka še določena frekvenca, je občutek na začetku tak, kot bi te nekdo v mišico špikal, ko pa pride do maksimuma, pa mišica 'zagrabi' in ostane ta čas v teh fazi. Kot v poskusu nekaj dni prej so merili čas sprožitve in sprostitve mišice. Takrat je bil impulz za vzbuditev samo en, tokrat je bilo 'zbadanje' z višjo frekvenco.

V drugem delu se je merila ista zadeva, le da tokrat vzpodbuda ni bila zunanja, ampak je bil ukaz iz možganov. Da bi ugotovili še stabilnost mišice, smo morali napeto držati na določenem nivoju različen čas (npr. na 70% moči deset sekund, na 30% moči trideset sekund, itd...).

Zaenkrat smo mal rešeni testov, ampak prav za dolgo pa tudi ne. Že naslednji teden (03.07.) se jao meni ponovi biopsija. Sicer ni nobene panike, ampak ta feeling, da me bojo spet rezal, in celotna ceremonija mi ni preveč všeč. No, ampak če huujšga ne bo, baje še umret ne bo treba...

Obiski: vsak dan ves dan, razen med kosilom (12.00) in večerjo (18.00)

Nekaj fotkic od tam spet TUKAJ!

Odriv in countdown to rest

2007-06-26T13:42:00.000+02:00

Na državni praznik (25.06) sem po ponovnem 'bone scanningu' in testu ravnotežja (zadnjič je dr. Jorg nekaj zamutil) imel po kosilu spet gonjenje kolesa, kjer so me spet oblekli v neudobno vesoljsko odpravo. Merili so podobne zadeve kot dan prej, ampak smo morali vmes počivati, zato je bilo potrebno to ponoviti.

Popoldne me je čakal še test za odriv, kjer sem imel desno koleno povezano na ultrazvok. Posadili so me na posebne sani, ki so bile pritrjene na poševno ogrodje. Najprej so me spustili z dolčene višine navzdol, kjer sem moral z nogami zabremzati in se odriniti nazaj v višino. Ni bil toliko poudarek na moči kot na samem videzu kolenskega sklepa in sosednjih mišic. Torej, bolj je bil pomemben sam ultrazvok kot merjenje moči. Drugi test na saneh je bil odriv samo s prsti, z iztegnjenimi nogami, kjer pa je šlo dejansko za merjenje moči.

Ta test je bil precej dolgotrajen, ker najprej ni delal nek signal na računalniku, potem pa so imeli Italijančki probleme še z namestitvijo nastavka na koleno. Problematično je, ker se le-ta pri gibanju kolena premika in signal na monitorju ni jasen. Šele potem, ko smo opravili kakih šest odrivov, so namozgali neko drugačno nastavitev, ki je bila bolj stabilna. Jovo na novo, eee, Jurij na novo... in na srečo ji bila stvar res tako stabilna, da je bilo odriv treba ponoviti le enkrat.

Danes (26.06.) popoldne me čakajo še zadnji testi z desno stegensko mišico in nekimi elektrodami, jutri ob 9.30 pa po vseh naporih zasluženo 35-dnevno ležanje, haha. Cimra Boris in Jure sta že v vodoravnem položaju (od včeraj že Goran in Peter), tako da se lahko danes učim, kako se najbolj udobno namestiti, kam si dati nočno omarico za najboljši doseg, kam z računalnikom, itd...

Toliko za zdaj, v naslednjem postu pa še o zadnjem testu in...... juhu, ležanju. Od sedaj naprej torej na blogu ne odgovarjam na vprašanje: 'Jurij, kaj delaš?'

Fotke tokrat niso TUKAJ, ampak TAMLE!

Mišice in bicikel do Portoroža

2007-06-25T13:09:00.000+02:00

Včeraj dopoldne (24.06.) je bil na meni opravljen zanimiv test, ki je pogost pri vrhunskih športnikih. Gre za električno vzpodbuditev mišice, torej 'zbadanje' mišice z električnim impulzom. Ta se ob tem seveda napne in nato skrči, za kar potrebuje določen čas. Graf na računalniku izriše krivuljo, na kateri vzpon kaže čas, ki ga je mišica potrebovala za napetost, padec pa čas, kje se je mišica sproščala nazaj v normalno stanje. Na telesu že v defaultu obstajajo hitre in počasne mišice, kar je odvisno od količine hitrih in počasnih vlaken, ki sem jih omenil že pri prejšnejm postu o bipsiji. No, najhitrejša mišica v telesu pa je.....eee, očesna mišica (seveda je nismo merili s to mašino). Za primerjavo: mišica, ki pri meni za napetost potrebuje čas 32 ms, se pri vrhunskem športniku sproži v cca.19 ms.

Drugi test istega dne je bil gonjenje sobnega bicikla nekaj minut pri isti obremenitvi, potem pa še dodatne minute pri povečevanju težavnosti. Vse skupaj na easy, če ne bi zadeva trajala sto let. Zgledal sem totalno vesoljsko, saj sem bil na zgornjem delu telesa priključen na dvajset žic, ki so merile obremenitev srca (EKG varianta), merili so pa tudi stegensko mišico. Ja, pobrit sem po obeh stegnih in po prsnem košu, jao, jao... Nek merilnik so nam nastavili tudi na čelo, ta pa je meril pretok oz količino kisika, ki ga potrebujejo možgani. To še ni vse; v ustih sem imel tudi posebno cev, ki je bila povezana z jeklenko. Dovajali so nam zrak običajne sestave, meritev pa je bila namenjena merjenju izdihanega zraka. Test je bil sicer enostaven, ampak meni malo tečen. Najprej 20-minutno pritrjevanje vsega možnega na telo, pet ljudi okrog tebe, vsak te nekaj pipa, veže, lepi nekaj nate, meri,... potem pa še totalno neudobno bicikliranje s cevjo v ustih in klinčkom na nosu. Enkrat sem se skor zadavil, ko sem hotel požret slino, pol se mi je pa v ušesih naredil še pritisk, ki ga nisem mogel izenačiti zaradi butastega klinčka na nosu... No comment, jutri se zadeva ponovi, merijo isto stvar, ampak mora vmes pač biti počitek.

Aja, že čisto na začetku sem pozabil povedati moje novo ime. To je E6, tako da bi se po moje prav dobro poštekal s C-3PO-jem in R2-D2-jem iz sage Star Wars. Pipi piiipipi piiiippppiiii…. Pa lep pozdrav do prihodnjič.

Fotkice TUKAJ!

Biopsija

2007-06-24T10:31:00.000+02:00

Uf, včeraj (23.06.) je blo pa bolj na hard kot prejšnje dni. Ne zaradi nekega težkega napora, ampak zaradi celotne ceremonije, ki se je začela že zjutraj ob osmih. Na tešče so mi začeli vbrizgavati neko aminokislino z dvema različnima izotopoma; namesto običajnega vodika je izotop tricij, namesto običajnega ogljika pa izotop C14. To aminokislino naj bi razgrajal encim v krvi, s tem pa bi se ugotovila količina tega encima. Za to je bil seveda potreben nekajkratni odvzem krvi, potem, ko je aminokislina zaokrožila po telesu. Celoten postopek je trajal nekje do treh popoldne, vseskozi pa sem bil v ležečem položaju (hehe, počasi se je treba navaditi). Čas medtem nam je krajšal kar lep pogled na italijanskE pomočnicE (Ana & Sara & Marta), ki sodelujejo pri projektu, in nadebudno pripravnico iz Nemčije, ki zbrano opazuje vsak gib izkušenih znanstvenikov.

Malo po tem se je začel postopek biopsije, to je, kot sem že dejal, odvzem delčka mičšice iz stegenskega predela. Za to je bil zadolžen nemški doktor Jorg, s katerim smo se odlično poštekali. Vsako stvar zna zaviti v šaljiv ton in tako sprostiti telo pred vsakim testom. Lokalna anestezija je seveda preprečila bolečino, ko z malimi kleščami zarije nekaj mm pod kožo, vseeno pa čutiš nadležno golomazenje v notranjosti mišice. Meni se je zdelo, kot da bi mi notri spustili nekaj črvov, ki mi lazijo po mišici. K sreči je postopek trajal le nekaj sekund; ko nekako začenjaš čutiti bolečino, je vsega konec. Ta mišica gre v nadaljno analizo, kjer jo razrežejo na nekaj totalno tankih sliceov, ki jih nato umetno obarvajo in vidijo počasna tkiva in hitra tkiva. Morda nam tudi to kaj pokažejo.

Ja, pred dnevi so nam montirali oz. povezali še kamere v sobi, tako da nas že gleda 'big brother'. Zdaj sicer nimajo kaj videti, bolj striktno bo pa najbrž v dnevih samega ležanja, ko naj bi se držali pravil. Dovoljen je ležanje v vseh položajih (hrbet, trebuh, bok), treba pa je paziti na položaj nog. O tem bom več napisal v času ležanja, ko bo itak bolj tuga.

Slikce TUKAJ!

Bed rest ne še čist zares

2007-06-22T20:53:00.000+02:00

Po zadnjih preiskavah na IJS in zgolj povprečnem ljubljanskem koncertu ekscentrika Marilyna Mansona se je projekt 'bedrest' vendarle začel. V sredo nas je že zgodaj zjutraj čakal klasičen zdravniški pregled in nekaj drugih kratkih in enostavnih poskusov, ki pa vseeno dajo nekaj smiselnih rezultatov za naprej. Tak je npr. poskus hoje okrog palice iz sedečega položaja, kjer sta na preizkušnji orientacija in ravnotežje. To vsakdanje banalno nalogo opraviš v približno petih sekundah, za isto opravilo pa naj bi po ležanju poteboval kar dvakrat toliko časa.

Že naslednji dan na prvi poletni dan (21.6.) sem se za kar nekaj časa preelil na morsko klimo v Valdoltro, kjer sem s pridružil štirim, ki so sem prispeli včeraj oz. predvčerajšnjim. Po namestitvi in kosilu smo že začeli s poskusi, kjer smo dobili nekaj informacij o mišicah. S polaganjem elektrod so na stegenski mišici našli tri točke, kjer živec sproži samo delovanje mišice oz. kjer je delovanje po električnem vzbujanju najmočnejše. Točke so zgolj priprava na naslednji poskus, ki pa bo potekal v začetku naslednjega tedna, šlo pa bo za električno simuliranje mišic. Določili so tudi točko biopsije, to je odvzema delčka mišice, ki bo šel v nadaljno raziskavo. V drugem delu poskusa je ultrazvok pokazal natančno lego točke na mišici ter debelino kože in maščobe nad njo. Vse skupaj zgleda maksimalno znanstveno, saj me je pri drugem delu poskusa opazovalo kar šest italijanskih znanstvenikov, ki na tak ali drugačen način sodelujejo pri celotnem projektu. V sobi, kjer je poskus potekal, izvajajo tudi druge poskuse, trenutno je v prvem planu obnašanje telesa na različnih nadmorskih višinah. To zgleda tako, da v masko dovajajo različno vsebnost kisika, preiskovanci pa pri določenih nastavitvah gonijo sobno kolo.

V petek (22.6.) sem imel po zajtrku t.i. 'bone scanning', ki je pokazal gostoto in setavo kosti, in sicer golenice na desni nogi. Na pogled enostavnejša mašina kot smo je vajeni iz bolnišnic, je pokazala razločno sliko kosti, zraven pa sem dobil še popolno razlago nemškega znanstvenika, ki je to delo opravljal. Preiskava je trajal cca. eno uro, ponovila pa se bo še med samim ležanjem in po njem. Kost naj bi izgubila nekje do 1% gostote, kar se popolnoma povrne v enem letu. V isti sobi sem opravil še en test ravnotežja, tokrat bolj računalniško podprt. Na gumijasti platformi, ki je bila povezana z računalnikom, sem nekaj sekund stal vzporedno z obema nogama, z desno premaknjeno naprej in na koncu še z desno nogo popolnoma pred levo – najprej normalno, nato pa še z zaprtimi očmi. Računalnik je pokazal tri parametre: radij, v katerem si lovil ravnotežje, moč, ki je bila potrebna za držanje telesa v ravnotežju, in frekvenco moči (?).

Jutri me čaka do sedaj najbolj pester dan, to je biopsija in infuzija nekega encima, ki zahteva dolgotrajno predhodno ležanje. Do sedaj je nekaj sotrpinov to bolelo, nekaj pa ne. Upajmo na drugo verzijo...

Jutri prispeta še zadnja dva borca, tako da še nekaj o njih v nasednjih dneh.

Fotkice TUKAJ.

Komora na IJS

2007-06-16T18:44:00.000+02:00

Kot sem napisal ze v prvem postu, smo imeli prvo preiskavo ze v petek na IJS, torej pred samim lezanjem. Prej sem pozabil omeniti, da bomo pred samim lezanjem ze nekaj dni prej vkljuceni v razna testiranja, ki bodo pokazala pripravljenost, fizicno kondicijo, pljucno kapaciteto, itd... Ta ista testiranja pa bodo ponovljena se po samem lezanju, tako da se bo videlo stanje before/after.

Ok, poskus na institutu je potekal v mednarodni druzbi dveh Svedov, dveh Grkov, enega Slovenca, ki je glavni in odgovorni v celotni raziskavi, ter simpaticne medicinske sestre, ki je skrbela bolj za del preskave, kjer je bila v igri kri. Po zacetni kratki predstavitvi v slovenscini in anglescini smo zaceli z vstavljenjem katetrov v zilo (roka in noga), ker naj bi med samo preiskavo parkrat vzeli kri, kateter naj bi torej preprecil veckratno pikanje. Hmm, pri meni se je zataknilo ze tukaj, saj sem dobil kar nekaj vbodov, kri pa vseno ni hotela teci. Pokazalo se je, da so zenske roke res dosti bolj nezne, ceprav se nadlezni bolecini nismo mogli povsem izogniti. Ker tudi v tretjem poskusu kateter ni bil pravilno namescen, smo ta del preskocili ter nadaljevali z delom v sami komori z improvizirano leseno loputo, ki jo je najbrž natedil tišler za vogalom:) . V njo sem bil neprodusno zaprt v druzbi Sveda, s katerim sva komunicirala izkljucno v anglescini, on pa je bil prek slusalk povezan z 'zunajnim' svetom. Iz komore mi je skozi odprtino v loputi gledala samo noga, ki je bila povezana na ultrazvok, ta pa je meril širjenje žil med povečevanjem pritiska v komori. Povecevanje pritiska je potekalo sedemkrat vsake tri oz. dve minute, koncni pritisk pa je dosegel 200 mm Hg, kar pomeni 0,3 atmosfere, z drugimi besedami 3 metre morske globine. Sliši se ne prevec, saj se je ze vsak pootopil na to globino. Tam je na takem pritisku celotno telo, tukaj pa v bistvu samo noga, saj lahko v komori z usti oz. ušesi pritisk uravnavaš. V sami komori sem po vsakem vecanju pritiska na lestvici med 1 in 10 oznacil obremenitev, ki jo cutim na nogi, priklopljen pa sem bil tudi na ostale instrumente, ki merijo krvni pritisk znotraj, utrip srca,... Obremenitev na nogi jebila na koncni stopnji kar boleca, ampak se vedno v meji zdrzljivosti. Bolecina je posebna, najlazje jo dozivis, ce v ramenskem obrocu hitro vrtis roko, pri cemer ti gre vecji del krvi v dlan, cutis pa, kot da se ti le-ta napihuje. Sam poskus v komori je trajal 19 minut, da pa se vse potrebne stvari za poskus nastimajo na svoje mesto, pa traja kar nekaj casa.

Zadevo smo cez dve uri ponovili se za drugo nogo, s tem, da je tokrat uspela tudi 'operacija kateter', tako da so mi med samim povečevanjem pritiska v komori (roka) in zunaj nje (noga) trikrat vzeli tudi vzorec krvi.

Po cca. petih urah celotne ceremonije je bil poskus končan, moj vtis pa dokaj pozitiven. Zaenkrat dobivam nekako obcutek za obseg celotne raziskave, saj mora za vsak najmanjsi del raziskave biti vse maksimalno pripravljeno. Da vse poteka na najvisji ravni, je tako kot v vsakem podjetju potreben tudi dober odnos med preiskovanci in preiskovalci, kar nam je zaenkrat kar uspelo. Zazeljeno je tudi, da smo preiskovanci cimbolj radovedni in da za vsako stvar, ki nam ni najbolj jasna, vprasamo, za kar pa mislim, da bo v naslednjem mesecu casa vec kot dovolj....

V sredo, 20.6.2007, nas torej cakajo se testi v Valdoltri, naslednji dan pa se bom pridruzil strim borcem, ki bodo tam ze namesceni. Torej, veselo branje v prihodnjih dneh...

Nekaj fotk s samega eksperimenta pa TUKAJ!

Bed rest intro

2007-06-16T16:55:00.000+02:00

En vesoljski pozdrav vsem:)!

Eni ze veste, drugi se ne veste... Pred casom sem se malo za salo, malo zares prijavil na projekt, ki ze nekaj let zapored poteka v Valdoltri v Ankaranu, izveden je bil pa ze tudi v drugih drzavah po Evropi in po svetu. V glavnem, gre za 35-dnevno lezanje na postelji, kar naj bi predstavljalo simulacijo brezteznostnega prostora, ki vlada v vesoljskih poletih. Projekt se mi zdi financira italijanska vesoljska agencija, zraven pa so udelezene se Svedska, Grcija, Slovenija, ce se ne motim tudi Anglija. Trenutno sem se svobodno v domacem naslanjacu, notri ga picim 21.junija, kar je bila moja zelja, da vidim se koncert Marilyna Mansona v Ljubljani (prihod poteka pet dni, vsak dan po dva fanta). V projektu nas bo sodelovalo deset fantov, ki smo morali izpolnjevati nekaj pogojev, med drugim je treba biti nekadilec in nevegetarijanec (!) - ta mi je zanimiva, glede na to, da so vegiji prepricani, da zivijo najbolj zdravo zivljenje (tekom raziskav dobite tudi odgovor, zakaj temu tako). Torej, po individualnem pogovoru so videli, da nekako ustrezam zeljenemu profilu, nad katerim se bodo lahko izzivljali, hehe... tako, da smo vceraj ze zaceli s prvo fazo preiskav, potekale pa so na Institutu Jozef Stefan v Ljubljani.

Da se malo povem, kako je mojo odlocitev o lezanju sprejela okolica: hmm, dobival sem vse sorte mnenj, od tega, da je to najboljsi job na svetu pa do tega, da se igram s svojim zivljenjem in da se bom moral na novo ucit hoditi. Resnica je kot vedno nekje vmes (ali pa tam zunaj, ce se ze gremo neke nezemeljske zadeve). Po prvih pricevanjih doktorjev naj bi se na noge postavil ze isti trenutek po 35 dneh, nekako neizogibna pa je omotica ali celo nezavest, kar je logicno, saj srce tisti cas crpa kri le horizontalno, potem pa bammfff, kar naenkrat vertikalno. V tem obdobju naj bi izgubil cca. 20% fizicne moci, ki pa se z normalnim zivljenjem po tolikem casu tudi vrne. Teza in mascobna masa naj bi ostala popolnoma enaka, saj je letos prav na tem poudarek same raziskave: torej presnova telesa v brezteznostnih pogojih. Da bodo to dosegli, bo hrana strogo odmerjena, tako kolicinsko kot po hranilni vrednosti... kar je meni osebno v redu, saj si ravno ne zelim, da pridem ven kot sod. No, domaco zupco bom zihr pogresal, kaksno pico mi bojo pa ze pretihotapili notri obiski:))!
Med samim lezanjem bomo imeli na voljo racunalnik, telefon, revije, casopise, teraso... v glavnem, skrbeli naj bi za cimboljse pocutje. Malo bo jeba z osebno higieno in malo/veliko potrebo. Baje obstaja nek specialni wc, kjer vse to delas v lezecem polozaju, predstavljam si pa ravno ne, kako to zgleda. Vse to v prihodnjih zapisih na teh straneh... v sliki in besedi!

Verjetno vse zanima, koliko cekinckov bo padlo nam v zep. Ja, glede na to, da me ze od nekdaj zanimajo vesoljski poleti (bolj realni, ne neka huda ZF ala Star Trek), sem se odlocil to narediti kar zastonj. Haha, sej ne... Padlo nam bo vsakemu 2000 evrov, kar je po eni strani veliko, po drugi pa spet ne prevec. Ce pogledamo temno plat, nas caka 35 dni 24-urni delavnik (kar znese cca. 2,4 evra/uro, ce upostevamo samo cas lezanja), ce pa pogledamo svetlejso plat, bomo pa placani tudi med spanjem, o cemer lahko na normalnem sihtu samo sanjas... dobesedno sanjas, cekincki pa letijo:).

Ok, toliko za uvod, verjetno sem se marsikaj spustil, ampak mislim, da zanimivejsi del se pride. Glede na to, da bomo z doktroji takorekoc 24 ur/dan skupaj, mislim, da bomo izvedeli kar nekaj zanimivosti o samem projektu, raziskavah, cloveskemu telesu, njegovem obnasanju v taksnih in drugacnih pogojih,... Vse in se vec o tem in onem torej na teh straneh, zato si stran se ta trenutek dodaj med priljubljene:)!