Bed rest outro

Tako, dragi prijatelji, znanci in ostali blogerski friki... tako kot je na svetu vsaka stvar minljiva, je prišel tudi čas za moj zadnji post na temo bed resta. Ta trenutek po tipkovnici udriham že iz domačega naslonjača, seveda v sedečem položaju, hehe. Kot sem dejal že zadnjič, bom tokrat podal neko zaključno misel, ki se je skozi celoten proces testiranja in ležanja gojila v meni. Ta je kljub temu, da nisem dobro vedel, v kaj se spuščam, na vseh ravneh zgolj pozitivna.

Samo ležanje ni predstavljalo prav velikega problema, čeprav je treba doma zaradi bolečin v hrbtu svojo rit pred tv-jem premakniti že po nekaj minutah. Neverjetno, toda resnično se telo v nekaj dneh totalno prilagodi novemu položaju, zato v naslednjih dneh lahko brez problema v enem položaju zdržiš tudi več ur. Ovira ni bila niti psihološka komponenta, po kateri me sprašuje največ ljudi. Če greš v to stvar, moraš biti pač vnaprej pripravljen, da si te ljudje podajajo sem ter tja, vendar s pravim pristopom osebja nimaš niti najmanjšega občutka manjvrednosti in njihove nadrejenosti. To velja za vse vpletene, torej raziskovalce, študente pomočnike, študente raziskovalce, fizioterapevtke, medicinske sestre,... Razumljivo v tem času pridejo tudi trenutki, ko interes za vse nekoliko pade in se ti za vse že sladko jebe, toda biznis je biznis in treba je pač potrpeti. Taka občutja so bila zelo kratkotrajna, treba si je pomagati z rekviziti, ki so takrat na voljo (internet, tv, glasba, film,...), s tekom in nogometom pač v teh trenutkih ne gre:).

Da v času ležanja ni ravno najbolj hudo dokazuje tudi primer, ko preiskovanca dve uri po vstajenju, torej ko je že free as a bird – vsaj na ožjem območju bolnišnice, najdeš v enakem položaju kot med ležanjem, saj je bilo treba dokončati misijo v zadnji sobi računalniškega špila. Jap, in tudi kakšna račka se je napolnila med 'svobodo'.

V nekaj dneh svobode so občutki v telesu čiso normalni, nekaj bolečin je edino še v gležnjih, ki jih malo šponajo ahilove tetive. Ampak verjamem, da se bo tudi to v kratkem času, seveda s pomočjo lažjih športnih aktivnosti, uredilo. Seveda bo treba nabrati tudi nekaj kondicije, ki se je v času ležanja izničila.

Naslednji torek nas celotno ekipo čaka še skupno druženje na pikniku, kjer se bodo morda določene vezi še poglobile, morda pa že sklepale pogodbe za Bedrest 2008. Juhuhu...

Pričujoči blog je upravičil moja pričakovanja, saj mi je čas s prelivanjem besed iz moje glave v virtualni prostor skrajšal marsikatero urico, upam pa, da ste tudi bralci izvedeli kakšno zanimivost, ki je kljub poplavi takšnih in drugačnih medijev ne zaslediš ravno vsak dan. Hvala torej za virtualno družbo in lep pozdrav.

Prvi koraki

Evo, počasi se pišejo tudi zadnje vrstice bloga, ki je bil ustvarjen z namenom, da sproti obveščam vse prijatelje, znance in novega vedenja željne neznance o avanturi, ki sem si jo zadal pred nekaj meseci – projekt Bed rest. Včeraj dopoldne ob 9.30 je bil torej storjen moj prvi korak po neprekinjenem 35-dnevnem ležanju v pravem pomenu besede, torej brez polsedenja in pretiranega naprezanja. Že jutro je bilo v pričakovanju omenjenega koraka nekoliko nervozno, saj tudi sam kljub pričevanju štirih že hodečih nisem imel nekega občutka, kaj naj sploh pričakujem. Ja, jebiga, prvič sem ležal toliko časa:).

Ceremonija samega vstajanja se je začela že nekaj minut čez deveto dopoldne, ko so me odpeljali v laboratorij, kjer so se že prej večinoma vse stvari odvijale. Sledilo je desetminutno ležanje in koncentriranje, zraven tega pa meritve vseh pomembnih telesnih parametrov. Da je stvar resna in blizu koncu, me je spomnilo zadnje desetsekundno odštevanje, ki je oznanjalo čas do dejanske postavitve na noge, takoj za tem pa 'ok Jurij, stand up'. Jao meni jao, gremo... Prvi dotik s tlemi je bil popolnoma tuj, vendar že naslednji trenutek bolj prijazen. Aja, ko vstaneš, ne hodiš takoj, ampak se za deset minut postaviš ob steno in poskušaš loviti ravnotežje, o katerem 35 dni ni bilo ne duha ne sluha. Ob stanju ob steni je pričakovati več simptomov, kot so npr. dvojni vid, vrtoglavica, zamegljenost, tresenje, hladen pot, mravljinci, itd... Sam sem ob prvih trenutkih doživel mravljince na podplatih, tresenje nog, ki jih je bilo težko kontrolirati, in pa hladen pot na dlaneh.. Ker je bilo v glavi popolnoma vse v redu, torej nobenih meglic, je bilo nekoliko lažje. Hmm, če povem po pravici, sem si potihoma celo želel videti dvojno, saj bi v kompletu s tem dobil dvojno Mojco in dvojno Saro – eee, nič od tega. Vstajanje in samo stanje ni v nobenem trenutku prepuščeno naključju in podvrženo potencialni nesreči, saj je bil tik zraven mene Igor, kateremu sem vsakih nekaj trenutkov podajal svoje občutke.

Po desetih minutah je bilo to torej to, za kar smo se borili 35 dni, hehe. Čez dan sem že veselo šetkal po bolnišnici, ampak noge seveda še niso take, kot bi morale biti. Gležnji so še malo togi in negibljivi, kar bi po moje lahko primerjal z odstranitvijo mavca, ki pa ga – potrkam na svojo trdo betico – v življenju še nisem imel. Tudi v mišicah so še bolečine, podobne rahlemu 'musklfiberju', ahilova tetiva je malo kratka, tudi ravnotežje še včasih ubere svojo pot... Že nekaj ur po ponovnem vstajenju so me čakali ponovno testi, včeraj konkretno sobno kolo, ki pa ga ne bom ponovno opisoval.

V dnevu, dveh torej podam še zadnje občutke o celotnem projektu, potem pa se bo naše nekajtedensko druženje na tem blogu končalo. Morda ne za vedno, v pripravi je namreč Bedrest 2008:)!

Včeraj, danes, jutri

Joj, tale post je pa popravljanje dolga za nazaj in s tem pranje slabe vesti. Med vsemi testi sem fotografsko malo zanemaril 'tet mrzle vode' in zato sem jih na ponovitvi kar pošteno slišal. Grk Michalis, ki poskus vodi, je še mlad, ampak vseeno hoče že sedaj postati zvezda, zato me je prosil, naj ga mednje s pomočjo svojega velebranega bloga skujem jaz. Zato torej še enkrat kratek opis poskusa, če ga je kdo morda spustil, kar pa je težko verjetno:).Gre za merjenje temperature na vsakem nožnem prstu posebej, da pa stvar ni tako preprosta kot je slišati, pa so ti mali, bogi prstki oziroma kar noga od kolena navzdol potopljeni v sod z ledeno mrzlo vodo 8 stopinj – test traja pol ure. Btw, Kamniška Bistrica na izviru ima toliko, vanjo pa sem se vrgel samo enkrat, pa še takrat je bila v riti doza n-tih perčkov in maratonskega nogometa. Kakorkoli, bodoči grški znanstvenik Michalis zna stvar še zakomplicirati, zato so prstki za rajcing prej pet minut potunkani v prijetno ogreti vodi 35 stopinj. Da ne bo slučajno pomote, test se izvaja na obeh nogah. Ok, Michalis, moja vest je oprana, ti se pa pripravi na kak klic visoke družbe – jebiga, zdaj si v eliti. Joj, da ne bo še ene zamere, ta luštna zraven je pa njegova tajnica Mojca.

Zdaj pa malo resnejše stvari: projekt Bed rest se počasi zaključuje, tako da je okrog mene vsak dan več 'tahodečih', katerim se bom oz. za tiste, ki tole berete po 9.30 uri, sem se pridružil tudi jaz. Juhuhu... Zaenkrat kaže, da prve korake vsi preživljajo brez večjih problemov, zato se tudi sam ne bojim, da bi se moral 'na novo učit hoditi', kot je bilo pred začetkom projekta slišati od marsikaterega 'poznavalca'. Torej, jutri small step for mankind, but giant leap for Jurij, v sliki in besedi pa vse kmalu na teh straneh.

Spodaj pa fotkice s testiranje v mrzli vodi:

Bed rest goes to Ljubljana

Evo, spet sem se malo poigral z Windows Movie Maker – jem in sestavil kratko reportažico tripa v Ljubljano z večinoma mojega zornega kota. Tja in nazaj nas je v treh dneh ležečke prepeljala vrla Slovenska vojska in to v vojaških reševalnih vozilih. Hehe, vožnja in celoten izlet sta bila izvrstna, saj je bil po tolikem času na istem placu ta premik pravi dogodek v mestu Gogi. Na Inštitutu Jožef Štefan smo imeli še enkrat preizkus v dekompresijski komori, ki sem ga že prvič opisoval TUKAJ, zato ga bom zdaj samo v par besedah obnovil. Gre za preiskavo ožilja in krvnega pretoka pri različnem tlaku, ki se v sedmih korakih stopnjuje v komori. Ker je tlak v komori višji od zunanjega, gre kri iz telesa v nogo, ki je zunaj komore, občutek v njej pa na koncu podoben eni veliki napihnjeni nogi. Ker sva bila z Žigo pridna, sva po opravljenem testu v kompletu z jogurtom zaslužila eno tapravo, nebolniško, polnomastno, s smrdljivo čebulo napolnjeno ter ravno prav zapečeno pljeskavico šiptarskega porekla. Mnjam, mnjam, mnjam... hvala Igor!

Two days to go...

Prispevek na portalu vest.si

Danes bom kratek, objavljam samo povezavo na portal vest.si, kjer je prispevek, posnet včeraj dopoldne na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani. Kako pa je to zgledalo z moje perspektive, pa kmalu na teh straneh... Torej, prispevek TUKAJ!

Dobro jutro, foto jutro

No, naj namesto besed tokrat malo več povedo fotkice, ki so nastale včeraj dopoldne. Po enem dobrem tednu, ko se je odvalil znameniti vročinski val, sem se spet spravil ven in se po konstantni enaindvajsetstopinjski klimi spet malo nadihal svežega zraka, zraven pa še parkrat pritisnil na fotkiča. Seveda brez brhke asistentke tudi pri tem ne gre...

Tekmovanje malo drugače

Jp, tole bi lahko bilo nadaljevanje prejšnjega posta oz. vsaj tematika je ista – torej, zabijanje časa. Če je bil prejšnjič produkt dokaj zanimiv in viden širši množici, je bilo zadnje zabijanje bolj bizarne narave, produkt pa zanimiv samo in zgolj eni osebi - bodočemu specialistu za ledvice, simpatičnemu doktorju Giancarlu. Šlo je namreč za produkt v tekočem stanju oz. tekočem scanju, hehe. Že tretjo nedeljo se je trojica v sobi 6 pomerila v opravilu, ki je nujno in potrebno vsakodnevno, včasih bolj, včasih pač manj pogosto. Prvo nedeljo pred tedni se je stvar začela spontano, bolj za šalo, in tudi epilog je bil v takem duhu, da smo si zapomnili le mojo zmago, ne pa tudi količine nascanega materiala. Naslednji teden je Jure zaradi 'zaposlenosti' na terasi na vse skupaj pozabil, tako da sva v boju sodelovala le jaz in Boris, boj pa je bil napet skorajda do zadnje kapljice. Naj povem še, da se urin vsak dan preliva v kanistrčke, zbira pa se v časovnem razponu 24-ih ur, od cca. osmih zjutraj naprej. Aja, torej v drugem poskusu sem uspel pridelati 5,6 litra, Boris pa 5,4, juhuhu, 2:0:0 zame. No, smo že pri tretji nedelji, ki pa je bila polna preobratov. Po napadalnem začetku naju z Borisom je Jure pil kot nor, scal pa nič oz. tolk malo, da sva ga šišala za liter že ob enajstih dopoldne. Njegova reakcija: eee, bela zastavica. Ok, enega sem se znebil, vztrajnejši ostaja. Ura odbije dve popoldne, pri obeh pa polni dve kantici, kar je bilo skoraj toliko kot prejšnji teden v celem dnevu. Po nadaljevanju tekme in prekomernem nacejanju z vodo in čajem se nama za trenutek zazdi, da početje ni ravno najbolj smiselno, ampak, jebi ga, idemo dalje. Boris v poznem popoldnevu požene na polno, tako da me dobesedno naščije že za slab liter. 'Ej, Boris, ti si kr mal bolj na izi vzem, itak te ne morem več ujeti...' Hehehehe, Boris ugrizne v vabo, Jurij med njegovo nedejavnostjo napade s polno močjo. Po napetem nadaljevanju je pri obeh poln tudi tretji bidonček, zato mora Giancarlo odpreti nov zaboj, eee, tokrat z rdečimi kanglicami – spooky, manjka samo še napis 'danger'. Dan se prevesi v noč, zato boj postane še bolj negotov, saj je treba biti pozoren, kdaj sosed 'neki dela pod kovtrom'. Ampak, kaj že pravijo športniki – ne obremenjuj se s tekmecem, kajneda? Torej, kaj je prinesla noč??? Hja, rdeče kangle so stvar naredile napeto kot struna, saj je neprosojna plastika skrivala odgovor o zmagovalcu, ki so ga potem razkrili šele uradni Giancarlovi rezultati. Rezultat: izenačeno, količina pa reci in piši 11,3 litra iz vsake pipe!!!

Komentarji:
Giancarlo, Italy: 'Do it twice, your kidney down!'

Roger, Sweden: 'O my God, you are like a horse!'

Jurij & Boris, Slovenia: 'Don't try this at home!'

Aja, a sem že povedal, da sem za scalne dosežke zaslužil 2,3 evra??? Pa naj še kdo reče, da se ni splačalo...