Prvi koraki

Evo, počasi se pišejo tudi zadnje vrstice bloga, ki je bil ustvarjen z namenom, da sproti obveščam vse prijatelje, znance in novega vedenja željne neznance o avanturi, ki sem si jo zadal pred nekaj meseci – projekt Bed rest. Včeraj dopoldne ob 9.30 je bil torej storjen moj prvi korak po neprekinjenem 35-dnevnem ležanju v pravem pomenu besede, torej brez polsedenja in pretiranega naprezanja. Že jutro je bilo v pričakovanju omenjenega koraka nekoliko nervozno, saj tudi sam kljub pričevanju štirih že hodečih nisem imel nekega občutka, kaj naj sploh pričakujem. Ja, jebiga, prvič sem ležal toliko časa:).

Ceremonija samega vstajanja se je začela že nekaj minut čez deveto dopoldne, ko so me odpeljali v laboratorij, kjer so se že prej večinoma vse stvari odvijale. Sledilo je desetminutno ležanje in koncentriranje, zraven tega pa meritve vseh pomembnih telesnih parametrov. Da je stvar resna in blizu koncu, me je spomnilo zadnje desetsekundno odštevanje, ki je oznanjalo čas do dejanske postavitve na noge, takoj za tem pa 'ok Jurij, stand up'. Jao meni jao, gremo... Prvi dotik s tlemi je bil popolnoma tuj, vendar že naslednji trenutek bolj prijazen. Aja, ko vstaneš, ne hodiš takoj, ampak se za deset minut postaviš ob steno in poskušaš loviti ravnotežje, o katerem 35 dni ni bilo ne duha ne sluha. Ob stanju ob steni je pričakovati več simptomov, kot so npr. dvojni vid, vrtoglavica, zamegljenost, tresenje, hladen pot, mravljinci, itd... Sam sem ob prvih trenutkih doživel mravljince na podplatih, tresenje nog, ki jih je bilo težko kontrolirati, in pa hladen pot na dlaneh.. Ker je bilo v glavi popolnoma vse v redu, torej nobenih meglic, je bilo nekoliko lažje. Hmm, če povem po pravici, sem si potihoma celo želel videti dvojno, saj bi v kompletu s tem dobil dvojno Mojco in dvojno Saro – eee, nič od tega. Vstajanje in samo stanje ni v nobenem trenutku prepuščeno naključju in podvrženo potencialni nesreči, saj je bil tik zraven mene Igor, kateremu sem vsakih nekaj trenutkov podajal svoje občutke.

Po desetih minutah je bilo to torej to, za kar smo se borili 35 dni, hehe. Čez dan sem že veselo šetkal po bolnišnici, ampak noge seveda še niso take, kot bi morale biti. Gležnji so še malo togi in negibljivi, kar bi po moje lahko primerjal z odstranitvijo mavca, ki pa ga – potrkam na svojo trdo betico – v življenju še nisem imel. Tudi v mišicah so še bolečine, podobne rahlemu 'musklfiberju', ahilova tetiva je malo kratka, tudi ravnotežje še včasih ubere svojo pot... Že nekaj ur po ponovnem vstajenju so me čakali ponovno testi, včeraj konkretno sobno kolo, ki pa ga ne bom ponovno opisoval.

V dnevu, dveh torej podam še zadnje občutke o celotnem projektu, potem pa se bo naše nekajtedensko druženje na tem blogu končalo. Morda ne za vedno, v pripravi je namreč Bedrest 2008:)!