Po zadnjih preiskavah na IJS in zgolj povprečnem ljubljanskem koncertu ekscentrika Marilyna Mansona se je projekt 'bedrest' vendarle začel. V sredo nas je že zgodaj zjutraj čakal klasičen zdravniški pregled in nekaj drugih kratkih in enostavnih poskusov, ki pa vseeno dajo nekaj smiselnih rezultatov za naprej. Tak je npr. poskus hoje okrog palice iz sedečega položaja, kjer sta na preizkušnji orientacija in ravnotežje. To vsakdanje banalno nalogo opraviš v približno petih sekundah, za isto opravilo pa naj bi po ležanju poteboval kar dvakrat toliko časa.
Že naslednji dan na prvi poletni dan (21.6.) sem se za kar nekaj časa preelil na morsko klimo v Valdoltro, kjer sem s pridružil štirim, ki so sem prispeli včeraj oz. predvčerajšnjim. Po namestitvi in kosilu smo že začeli s poskusi, kjer smo dobili nekaj informacij o mišicah. S polaganjem elektrod so na stegenski mišici našli tri točke, kjer živec sproži samo delovanje mišice oz. kjer je delovanje po električnem vzbujanju najmočnejše. Točke so zgolj priprava na naslednji poskus, ki pa bo potekal v začetku naslednjega tedna, šlo pa bo za električno simuliranje mišic. Določili so tudi točko biopsije, to je odvzema delčka mišice, ki bo šel v nadaljno raziskavo. V drugem delu poskusa je ultrazvok pokazal natančno lego točke na mišici ter debelino kože in maščobe nad njo. Vse skupaj zgleda maksimalno znanstveno, saj me je pri drugem delu poskusa opazovalo kar šest italijanskih znanstvenikov, ki na tak ali drugačen način sodelujejo pri celotnem projektu. V sobi, kjer je poskus potekal, izvajajo tudi druge poskuse, trenutno je v prvem planu obnašanje telesa na različnih nadmorskih višinah. To zgleda tako, da v masko dovajajo različno vsebnost kisika, preiskovanci pa pri določenih nastavitvah gonijo sobno kolo.
V petek (22.6.) sem imel po zajtrku t.i. 'bone scanning', ki je pokazal gostoto in setavo kosti, in sicer golenice na desni nogi. Na pogled enostavnejša mašina kot smo je vajeni iz bolnišnic, je pokazala razločno sliko kosti, zraven pa sem dobil še popolno razlago nemškega znanstvenika, ki je to delo opravljal. Preiskava je trajal cca. eno uro, ponovila pa se bo še med samim ležanjem in po njem. Kost naj bi izgubila nekje do 1% gostote, kar se popolnoma povrne v enem letu. V isti sobi sem opravil še en test ravnotežja, tokrat bolj računalniško podprt. Na gumijasti platformi, ki je bila povezana z računalnikom, sem nekaj sekund stal vzporedno z obema nogama, z desno premaknjeno naprej in na koncu še z desno nogo popolnoma pred levo – najprej normalno, nato pa še z zaprtimi očmi. Računalnik je pokazal tri parametre: radij, v katerem si lovil ravnotežje, moč, ki je bila potrebna za držanje telesa v ravnotežju, in frekvenco moči (?).
Jutri me čaka do sedaj najbolj pester dan, to je biopsija in infuzija nekega encima, ki zahteva dolgotrajno predhodno ležanje. Do sedaj je nekaj sotrpinov to bolelo, nekaj pa ne. Upajmo na drugo verzijo...
Že naslednji dan na prvi poletni dan (21.6.) sem se za kar nekaj časa preelil na morsko klimo v Valdoltro, kjer sem s pridružil štirim, ki so sem prispeli včeraj oz. predvčerajšnjim. Po namestitvi in kosilu smo že začeli s poskusi, kjer smo dobili nekaj informacij o mišicah. S polaganjem elektrod so na stegenski mišici našli tri točke, kjer živec sproži samo delovanje mišice oz. kjer je delovanje po električnem vzbujanju najmočnejše. Točke so zgolj priprava na naslednji poskus, ki pa bo potekal v začetku naslednjega tedna, šlo pa bo za električno simuliranje mišic. Določili so tudi točko biopsije, to je odvzema delčka mišice, ki bo šel v nadaljno raziskavo. V drugem delu poskusa je ultrazvok pokazal natančno lego točke na mišici ter debelino kože in maščobe nad njo. Vse skupaj zgleda maksimalno znanstveno, saj me je pri drugem delu poskusa opazovalo kar šest italijanskih znanstvenikov, ki na tak ali drugačen način sodelujejo pri celotnem projektu. V sobi, kjer je poskus potekal, izvajajo tudi druge poskuse, trenutno je v prvem planu obnašanje telesa na različnih nadmorskih višinah. To zgleda tako, da v masko dovajajo različno vsebnost kisika, preiskovanci pa pri določenih nastavitvah gonijo sobno kolo.
V petek (22.6.) sem imel po zajtrku t.i. 'bone scanning', ki je pokazal gostoto in setavo kosti, in sicer golenice na desni nogi. Na pogled enostavnejša mašina kot smo je vajeni iz bolnišnic, je pokazala razločno sliko kosti, zraven pa sem dobil še popolno razlago nemškega znanstvenika, ki je to delo opravljal. Preiskava je trajal cca. eno uro, ponovila pa se bo še med samim ležanjem in po njem. Kost naj bi izgubila nekje do 1% gostote, kar se popolnoma povrne v enem letu. V isti sobi sem opravil še en test ravnotežja, tokrat bolj računalniško podprt. Na gumijasti platformi, ki je bila povezana z računalnikom, sem nekaj sekund stal vzporedno z obema nogama, z desno premaknjeno naprej in na koncu še z desno nogo popolnoma pred levo – najprej normalno, nato pa še z zaprtimi očmi. Računalnik je pokazal tri parametre: radij, v katerem si lovil ravnotežje, moč, ki je bila potrebna za držanje telesa v ravnotežju, in frekvenco moči (?).
Jutri me čaka do sedaj najbolj pester dan, to je biopsija in infuzija nekega encima, ki zahteva dolgotrajno predhodno ležanje. Do sedaj je nekaj sotrpinov to bolelo, nekaj pa ne. Upajmo na drugo verzijo...
Jutri prispeta še zadnja dva borca, tako da še nekaj o njih v nasednjih dneh.
No comments:
Post a Comment