Walk & don't walk

Ljubčki in ljubice moje, dva dni nazaj, točneje v soboto ob 21.30, se je moje garanje prevesilo v drugo polovico, kar pomeni, da je do konca še okrog 400 ur ležanja. V stilu vojakov bo treba za odštevanje dnevov začeti delati križce na koledarju, morda v stilu zapornikov celo kako zarezo na steni. Ups, rajš ne, tukaj ne bojo preveč veseli...

Dve noči nazaj se mi je ponoči kar dogajal... skorajda nočne more. Hmm, le o čem bi lahko sanjal, da me kar mal trenalo, se najbrž sprašujete... Ne, niso prišli po mene zombiji, strahovi ali kakršnekoli druge pošasti, ampak sem v sanjah.... eee, hodil. Ne zares, tako kot Boris zares govori, ampak sem res samo sanjal. Imel naj bi prost vikend, ki sem ga izkoristil za 'odhod' domov, torej s posteljo vred. Prvi del sanj sem s posteljo pod sabo normalno šetkal oz. se vozil po svojem domačem okolišu, potem pa kar naenkrat panika... aaaa, fuck, hodim, kje je moj delovni krevet??? Zagledal sem ga par metrov stran, ampak je bila že jeba, ker sem vedel, da je šla raziskava že v maloro. Uf, ko sem se zbudil, sem bil varno in trdno ne z nogami na trdnih tleh, ampak s telesom na svoji postelji. Ljubo doma kdor ga imaJ.

Obiski: vsak dan ves dan, vabljeni!!! Oddelek B1, soba 6, astronavt E6