Bed rest outro

Tako, dragi prijatelji, znanci in ostali blogerski friki... tako kot je na svetu vsaka stvar minljiva, je prišel tudi čas za moj zadnji post na temo bed resta. Ta trenutek po tipkovnici udriham že iz domačega naslonjača, seveda v sedečem položaju, hehe. Kot sem dejal že zadnjič, bom tokrat podal neko zaključno misel, ki se je skozi celoten proces testiranja in ležanja gojila v meni. Ta je kljub temu, da nisem dobro vedel, v kaj se spuščam, na vseh ravneh zgolj pozitivna.

Samo ležanje ni predstavljalo prav velikega problema, čeprav je treba doma zaradi bolečin v hrbtu svojo rit pred tv-jem premakniti že po nekaj minutah. Neverjetno, toda resnično se telo v nekaj dneh totalno prilagodi novemu položaju, zato v naslednjih dneh lahko brez problema v enem položaju zdržiš tudi več ur. Ovira ni bila niti psihološka komponenta, po kateri me sprašuje največ ljudi. Če greš v to stvar, moraš biti pač vnaprej pripravljen, da si te ljudje podajajo sem ter tja, vendar s pravim pristopom osebja nimaš niti najmanjšega občutka manjvrednosti in njihove nadrejenosti. To velja za vse vpletene, torej raziskovalce, študente pomočnike, študente raziskovalce, fizioterapevtke, medicinske sestre,... Razumljivo v tem času pridejo tudi trenutki, ko interes za vse nekoliko pade in se ti za vse že sladko jebe, toda biznis je biznis in treba je pač potrpeti. Taka občutja so bila zelo kratkotrajna, treba si je pomagati z rekviziti, ki so takrat na voljo (internet, tv, glasba, film,...), s tekom in nogometom pač v teh trenutkih ne gre:).

Da v času ležanja ni ravno najbolj hudo dokazuje tudi primer, ko preiskovanca dve uri po vstajenju, torej ko je že free as a bird – vsaj na ožjem območju bolnišnice, najdeš v enakem položaju kot med ležanjem, saj je bilo treba dokončati misijo v zadnji sobi računalniškega špila. Jap, in tudi kakšna račka se je napolnila med 'svobodo'.

V nekaj dneh svobode so občutki v telesu čiso normalni, nekaj bolečin je edino še v gležnjih, ki jih malo šponajo ahilove tetive. Ampak verjamem, da se bo tudi to v kratkem času, seveda s pomočjo lažjih športnih aktivnosti, uredilo. Seveda bo treba nabrati tudi nekaj kondicije, ki se je v času ležanja izničila.

Naslednji torek nas celotno ekipo čaka še skupno druženje na pikniku, kjer se bodo morda določene vezi še poglobile, morda pa že sklepale pogodbe za Bedrest 2008. Juhuhu...

Pričujoči blog je upravičil moja pričakovanja, saj mi je čas s prelivanjem besed iz moje glave v virtualni prostor skrajšal marsikatero urico, upam pa, da ste tudi bralci izvedeli kakšno zanimivost, ki je kljub poplavi takšnih in drugačnih medijev ne zaslediš ravno vsak dan. Hvala torej za virtualno družbo in lep pozdrav.

Prvi koraki

Evo, počasi se pišejo tudi zadnje vrstice bloga, ki je bil ustvarjen z namenom, da sproti obveščam vse prijatelje, znance in novega vedenja željne neznance o avanturi, ki sem si jo zadal pred nekaj meseci – projekt Bed rest. Včeraj dopoldne ob 9.30 je bil torej storjen moj prvi korak po neprekinjenem 35-dnevnem ležanju v pravem pomenu besede, torej brez polsedenja in pretiranega naprezanja. Že jutro je bilo v pričakovanju omenjenega koraka nekoliko nervozno, saj tudi sam kljub pričevanju štirih že hodečih nisem imel nekega občutka, kaj naj sploh pričakujem. Ja, jebiga, prvič sem ležal toliko časa:).

Ceremonija samega vstajanja se je začela že nekaj minut čez deveto dopoldne, ko so me odpeljali v laboratorij, kjer so se že prej večinoma vse stvari odvijale. Sledilo je desetminutno ležanje in koncentriranje, zraven tega pa meritve vseh pomembnih telesnih parametrov. Da je stvar resna in blizu koncu, me je spomnilo zadnje desetsekundno odštevanje, ki je oznanjalo čas do dejanske postavitve na noge, takoj za tem pa 'ok Jurij, stand up'. Jao meni jao, gremo... Prvi dotik s tlemi je bil popolnoma tuj, vendar že naslednji trenutek bolj prijazen. Aja, ko vstaneš, ne hodiš takoj, ampak se za deset minut postaviš ob steno in poskušaš loviti ravnotežje, o katerem 35 dni ni bilo ne duha ne sluha. Ob stanju ob steni je pričakovati več simptomov, kot so npr. dvojni vid, vrtoglavica, zamegljenost, tresenje, hladen pot, mravljinci, itd... Sam sem ob prvih trenutkih doživel mravljince na podplatih, tresenje nog, ki jih je bilo težko kontrolirati, in pa hladen pot na dlaneh.. Ker je bilo v glavi popolnoma vse v redu, torej nobenih meglic, je bilo nekoliko lažje. Hmm, če povem po pravici, sem si potihoma celo želel videti dvojno, saj bi v kompletu s tem dobil dvojno Mojco in dvojno Saro – eee, nič od tega. Vstajanje in samo stanje ni v nobenem trenutku prepuščeno naključju in podvrženo potencialni nesreči, saj je bil tik zraven mene Igor, kateremu sem vsakih nekaj trenutkov podajal svoje občutke.

Po desetih minutah je bilo to torej to, za kar smo se borili 35 dni, hehe. Čez dan sem že veselo šetkal po bolnišnici, ampak noge seveda še niso take, kot bi morale biti. Gležnji so še malo togi in negibljivi, kar bi po moje lahko primerjal z odstranitvijo mavca, ki pa ga – potrkam na svojo trdo betico – v življenju še nisem imel. Tudi v mišicah so še bolečine, podobne rahlemu 'musklfiberju', ahilova tetiva je malo kratka, tudi ravnotežje še včasih ubere svojo pot... Že nekaj ur po ponovnem vstajenju so me čakali ponovno testi, včeraj konkretno sobno kolo, ki pa ga ne bom ponovno opisoval.

V dnevu, dveh torej podam še zadnje občutke o celotnem projektu, potem pa se bo naše nekajtedensko druženje na tem blogu končalo. Morda ne za vedno, v pripravi je namreč Bedrest 2008:)!