Biopsija

Uf, včeraj (23.06.) je blo pa bolj na hard kot prejšnje dni. Ne zaradi nekega težkega napora, ampak zaradi celotne ceremonije, ki se je začela že zjutraj ob osmih. Na tešče so mi začeli vbrizgavati neko aminokislino z dvema različnima izotopoma; namesto običajnega vodika je izotop tricij, namesto običajnega ogljika pa izotop C14. To aminokislino naj bi razgrajal encim v krvi, s tem pa bi se ugotovila količina tega encima. Za to je bil seveda potreben nekajkratni odvzem krvi, potem, ko je aminokislina zaokrožila po telesu. Celoten postopek je trajal nekje do treh popoldne, vseskozi pa sem bil v ležečem položaju (hehe, počasi se je treba navaditi). Čas medtem nam je krajšal kar lep pogled na italijanskE pomočnicE (Ana & Sara & Marta), ki sodelujejo pri projektu, in nadebudno pripravnico iz Nemčije, ki zbrano opazuje vsak gib izkušenih znanstvenikov.

Malo po tem se je začel postopek biopsije, to je, kot sem že dejal, odvzem delčka mičšice iz stegenskega predela. Za to je bil zadolžen nemški doktor Jorg, s katerim smo se odlično poštekali. Vsako stvar zna zaviti v šaljiv ton in tako sprostiti telo pred vsakim testom. Lokalna anestezija je seveda preprečila bolečino, ko z malimi kleščami zarije nekaj mm pod kožo, vseeno pa čutiš nadležno golomazenje v notranjosti mišice. Meni se je zdelo, kot da bi mi notri spustili nekaj črvov, ki mi lazijo po mišici. K sreči je postopek trajal le nekaj sekund; ko nekako začenjaš čutiti bolečino, je vsega konec. Ta mišica gre v nadaljno analizo, kjer jo razrežejo na nekaj totalno tankih sliceov, ki jih nato umetno obarvajo in vidijo počasna tkiva in hitra tkiva. Morda nam tudi to kaj pokažejo.

Ja, pred dnevi so nam montirali oz. povezali še kamere v sobi, tako da nas že gleda 'big brother'. Zdaj sicer nimajo kaj videti, bolj striktno bo pa najbrž v dnevih samega ležanja, ko naj bi se držali pravil. Dovoljen je ležanje v vseh položajih (hrbet, trebuh, bok), treba pa je paziti na položaj nog. O tem bom več napisal v času ležanja, ko bo itak bolj tuga.